Drobna zgodba ob evropskih volitvah

Prvega v svoji nekdanji pisarni na Komenskega ulici v Ljubljani in drugega v piranskih solinah. Poiskal sem ju, ko sem poslušal nedvoumno oceno nemške kanclerke Angele Merkel, da se Evropska unija srečuje s populističnimi gibanji polnimi prezira do evropskih vrednot in še večje želje uničiti Evropo naših vrednosti.

Pravzaprav sem se spomnil na pesnika, s katerim sva se nekaj let pred njegovim odhodom sprehajala po ozkih poteh med solinskimi polji, in profesorja, ki je prišel na sestanek s pogumnim predlogom. Oba, Tone Pavček in akademik Jože Toporišič, sta namreč govorila in pisala o pomenu spoštovanja demokracije, človekovih svoboščin, različnosti in drugačnosti. O evropskih vrednotah. Pesnika sem poznal, videvala sva se redko, največkrat v osemdesetih in devetdesetih letih, akademika sem spoznal malce kasneje, a nekako v istem prelomnem času iskanja novega oblikovanja slovenske države.

Oba, Tone Pavček in akademik Jože Toporišič, sta namreč govorila in pisala o pomenu spoštovanja demokracije, človekovih svoboščin, različnosti in drugačnosti. O evropskih vrednotah.

S Pavčkom sva se tistega poletnega dne leta 2007 v solinah srečala povsem naključno. Oba sva prišla na sprehod, a sva se večinoma, sedeč na eni izmed lesenih klopi, ki so tako praktično naslonjene na solinarske hišice, pogovarjala. Znotraj tega mi ostaja še spomin, pravzaprav skoraj fotografija, kako je v roki držal nekakšen majhen blok papirja in, kot sem videl, ošiljen grafitni svinčnik. Verjetno si je želel kaj napisati in si, ko sva se poslovila, najbrž tudi je. Govorila sva o vsem mogočem, o čemer lahko govoriš na vroč poletni dan.

Potem pa se mu je spomin nenadoma ustavil pri dogodku, s katerim je v najin pogovor vstopil še tretji, profesor Toporišič, in skupaj z njim pravica do uporabe svojega jezika. Konec maja leta 1989 je Pavček v tedanji Skupščini socialistične republike Slovenije govoril o prepovedi govorjenja slovenščine na vojaškem procesu proti Janezu Janši v Ljubljani. Prepoved je ocenil kot najglobljo in protiustavno kršitev slovenskega jezika, ki ne more biti razumljen zgolj in samo kot eden od jugoslovanskih jezikov, saj je za državljane republike Slovenije temelj zgodovinskega obstoja in razvoja. In takrat, mi je pravil Pavček, se je skliceval na posebno izjavo, ki da sta jo leto poprej podpisala skupaj s profesorjem Toporišičem.

V drugi polovici osemdesetih let sem sodeloval tudi pri delu Sveta za slovenščino v javnosti. Člani so bili večinoma ugledni profesorji, spomnim se Ade Vidovič Muha, Velemirja Gjurina, Janeza Dularja in seveda še prav posebej Brede Pogorelec in Jožeta Toporišiča. Pred in med vsakim sestankom sta imela namreč skorajda bojevite razprave o posamičnih vprašanjih, ki so tako ali drugače zadevala jezik, pa tudi organizacijo ali način dela katedre za slovenski jezik in literaturo na ljubljanski Filozofski fakulteti. In v njunih pogovorih ni bilo kompromisnih rešitev. Največkrat ali celo vedno sta ostajala pri popolnem zagovoru svojega mnenja in dvomu o mnenju drugega.

Tudi tistega dne, 20. julija 1988, bi bil sestanek verjetno podobno zanimiv. Saj je to bil enostavno nemiren čas, ko je vsako, tudi najbolj splošno vprašanje imelo svoje neposredne politične nastavke. Toda bilo je povsem drugače. Dobro uro pred začetkom me je namreč poklical profesor Toporišič. Njegovo telefonsko sporočilo je bilo kratko, da se bo oglasil v moji pisarni malo pred sejo Sveta, kot sem razumel, na nekakšen posvet. Srečanja s profesorjem sem bil vedno vesel. Ideje, prebliski in domislice so iz njega dobesedno buhtele. In sam sem bil, po njegovem mnenju, dober poslušalec.

Prišel je ob dogovorjeni in napovedani uri, skrbno opravljen, s prav tako skrbno zavezano kravato in nezgrešljivim zvenom korakov, ki se jih je dalo slišati iz tajniških prostorov. Brez prav veliko uvodnih besed, ko si je popravil očala in vzel iz torbe nekaj listov papirja, mi je povedal, da bo tokrat predlagal posebne sklepe, pravzaprav zahteve ali predloge o drugačni organiziranosti takratne jugoslovanske ljudske armade. Ter dodal, da verjame, da jih bova, ko bodo sprejeti, skupaj podpisala.

Imel je pripravljene - natančno in sistematično dosledno - tri sklope sklepov. Prvega, da morajo slovenski naborniki služiti takrat obvezni vojaški rok v Sloveniji, drugega, da morajo imeti v času vojaške obveznosti pravico uporabe slovenskega jezika in da mora biti tudi jezik poveljevanja slovenščina, ter tretjega, da bi Slovenija, takrat še v sklopu SFRJ, pošiljala v takratno zvezno prestolnico Beograd samo nekakšno častno četo. Toporišič je bil prepričan, da je to ustrezen odgovor na aretacijo, proces in izločitev pravice do uporabe slovenskega jezika na sojenju Janezu Janši. In vse sklepe smo tistega dne tudi sprejeli, s Toporišičem sva jih podpisala ter jih nekaj ur kasneje kot uradna stališča tudi objavili.

24. maja 1989 je o njih v svoji skupščinski razpravi govoril Tone Pavček. Datum njegovega nastopa ni bil naključen. Bilo je namreč neposredno po sprejetju Majniške deklaracije in tako imenovani odprti seji republiške mladinske organizacije, ko je zahteve po suvereni državi, utemeljeni, kot je bilo napisano, na spoštovanju človekovih pravic, demokraciji ter družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije, prebral prav Pavček.

Tistega poletnega dne leta 2007, bilo je najino zadnje srečanje, sva s pesnikom govorila prav o posebnostih svojevrstnega časa pred osamosvojitvijo države. Pa tudi o njegovem sinu Marku, s katerim sva skupaj študirala primerjalno književnost, in o množici drobnih stvari, ki označujejo naša življenja. Akademika Toporišiča sem po osamosvojitvi prav tako bolj ali manj naključno srečal, polnega energije in načrtov. Sedaj, tik pred evropskimi volitvami, se ju spominjam. Pisala sta prav o tem, o čemer je včeraj govorila Merklova, o pomenu evropskih vrednot, kulture, jezika in spoštovanju drugačnosti.


Preberite še


Najbolj brano