Božja senca, o kateri so se lastniki sporekli

Bog, h kateremu molijo, ostaja enak, ne bosta se spremenila ne jezik, v katerem izrekajo svojo molitev, ne pisava v molilnih knjigah, s katerimi iščejo odgovore na najbolj skrivnostno vprašanja sveta, in tudi cerkve bodo stale na istih mestih, kot stojijo od vekomaj. A vendar se je nekaj spremenilo in vznemirilo tisoče vernikov, ki so se začeli zbirati na protestnih shodih po Črni gori in obsojati posvetno oblast.

Ni šlo za vsebino katere od zapletenih teoloških razprav, temveč je vzrok jeze razmeroma preprost zakon, ki so ga poslanci sprejeli v noči na 27. december 2019. Da bi postalo vse še bolj zanimivo, je parlamentarna procedura sprejemanja omenjenega zakona o svobodi veroizpovedi in pravnem položaju verskih skupnosti vznemirila tudi upravljalce bank in finančnih skladov, ki so morali ponovno oceniti rizike svojih naložb, posojil ali načrtovanih vlaganj. Moji odgovori njim so bili pomirjujoči, da lahko mirno nadaljujejo svoje dopuste, saj se ne bo zgodilo prav nič presenetljivega.

Sprejem zakona o pravici do veroizpovedi je bil pričakovan. V državah zahodnega Balkana sta bili cerkev in oblast vedno tesno povezani.

Parlamentarno razpravo o zakonu so začeli 26. decembra 2019, v prepričanju, da bo v zadnjem trenutku v postopek sprejemanja zakona posegel črnogorski predsednik Milo Đukanović in ga zaradi bližajočega se praznika ter v pričakovanju pravoslavnega božiča enostavno preložil na katero izmed naslednjih sej. Ko se je pokazalo, da se to ne bo zgodilo, se je začelo v parlamentu zapletati. Najprej z napovedmi novih političnih nemirov, nato z obnovitvijo upora iz let 1990 in 1991, orožjem, državljansko nepokorščino ter celo novim razcepom države na zagovornike črnogorske samostojnosti in zagovornike tesnega ali skupnega življenja z državo Srbijo. Končalo se je z odhodom in aretacijami opozicijskih poslancev ter sprejetjem zakonskega predloga. Predvsem na severu Črne gore, pa tudi v prestolnici, Podgorici, so se začeli protesti, ki jih je policija razmeroma hitro umirila.

V zakonu o svobodi veroizpovedi v Črni gori sta bila očitno sporna samo dva člena, 52. in 53. Oba določata, da verski objekti in zemljišča, ki jih na ozemlju Črne gore uporabljajo verske skupnosti in za katere bo ugotovljeno, da so bili zgrajeni ali kupljeni iz javnih prihodkov države, ali so bili do 1. decembra 1918 državna lastnina, postanejo kot kulturna dediščina Črne gore njena državna lastnina. Tu je razlog očitkom in protestom, da država odvzema oziroma podržavlja imovino, ki je last srbske pravoslavne cerkve, ter s tem omogoča tudi možno spremembo namembnosti zlasti tistih cerkva in sakralnih objektov, ki jih cerkev ne uporablja.

Zato je treba začeti prav v decembru leta 1918, saj brez tega ne moremo razbrati in oceniti dogodkov, ki so se zgodili 101 leto kasneje. Že pred samo razpravo v parlamentu je predsednik Đukanović dejal, da je popolna neresnica, da bi bila namera zakonodajalca odvzem lastnine Srbski pravoslavni cerkvi, saj je leta 1918 še ni bilo in je bila ustanovljena kasneje. Đukanović je, ne da bi posebej omenjal, kazal na širok tok časa od srednjega veka proti začetkom dveh velikih svetovnih vojn. Spomnil je najprej na predstavnike črnogorskih dinastij, Vojisavljević, Nemanjić, Balšić, Crnojević in njihovih naslednikov, ki so svoje zemljiške posesti odstopili samostanom in cerkvam in ki so kot taki postali last cerkve, Barske nadškofije in ne Dvora. Mnogo kasneje je črnogorski knez Nikola povabil uglednega pravnika, znanca, takrat profesorja v Odesi in tudi znanca Frana Miklošiča, Valtazarja Bogišića, naj napiše splošne zakone o imovini za kneževino Črno goro. Aprila 1873 je Bogišić ob vsej potrebni pomoči Rusije, ki je želela krepiti svoj vpliv v Črni gori, prišel v Cetinje in začel z delom. Lastniško vprašanje nad cerkvenimi objekti je rešil tako, da z imovino razpolaga črnogorska pravoslavna cerkev, vendar da posamičnih cerkva, samostanov ali posesti ne more ne prodati ne darovati brez posebnega soglasja državnih oblasti. Podobno rešitev je v svojo ustavo, sprejeto 12. januarja 1904, vnesla tudi črnogorska pravoslavna cerkev. To pomeni, da je imela svojo ustavo, bila določena kot poseben pravni subjekt in s tem tudi kot organizacijsko in upravno neodvisna pravoslavna cerkev.

Oblikovanje Kraljevine SHS je prineslo namero oblasti, da združi pravoslavne vernike, razdeljene v vrsto metropolij v eno samo avtokefalno cerkev. Zato je 17. junija 1920 knez Aleksander podpisal ukaz, s katerim je bila ustanovljena avtokefalna združena srbska pravoslavna cerkev Kraljevine SHS. S tem je bila lastniško poenotena tudi vsa cerkvena imovina. Sedaj se lahko ponovno vrnemo v noč med 26. in 27. decembrom minulega leta. Sprejem zakona o pravici do veroizpovedi je bil pričakovan. V državah zahodnega Balkana sta bili cerkev in oblast vedno tesno povezani. Ko je Črna gora junija 2006 po izvedenem referendumu ponovno postala samostojna in neodvisna država, je bilo jasno, da bo ponovno odprto tudi vprašanje avtokefalnosti črnogorske pravoslavne cerkve. Prvi zaplet, ki je na to kazal, se je zgodil že leto kasneje, avgusta leta 2007, ko je črnogorska policija preprečila vladiki Filaretu vstop v Črno goro. Po njegovi gladovni stavki in pogovoru zunanjih ministrov obeh držav, Milana Ročana in Vuka Jeremića, je črnogorski notranji minister Jusuf Kalamperović sporočil, da bodo Filaretu dovolili opravljanje verskih obredov tudi na ozemlju države Črne gore. Filaretova eparhija in oblast se je namreč raztezala tudi v to državo. Sredi junija letos je bil na črnogorsko zunanje ministrstvo poklican veleposlanik republike Srbije Zoran Bingulac. Pogovor najverjetneje ni bil prijeten. Veleposlanika so opozorili na neprimerne komentarje, ki prihajajo iz Beograda. Vsi so namreč vedeli, da je ta zakon samo prvi korak k vnovični razglasitvi organizacijsko in upravno neodvisne črnogorske pravoslavne cerkve. Po sprejetju zakona je sledil odziv obeh predsednikov, Đukanoviča in Vučića. Đukanović je sporočil, da sta imela dolg telefonski pogovor. Sporočilo je bilo pomirjujoče. Vučić se je zadnji dan lanskega leta ob 9. uri sestal s patriarhom srbske pravoslavne cerkve Irinejem. Pomembno je, da se stvari umirijo, da se morajo oblasti, cerkvene in državne, obnašati odgovorno ter da je pri patriarhu slišal besede razuma in spoštovanja državnih meja, je komentiral. Vučić je napovedal ustanovitev posebne skupine pravnikov in sodnikov, ki bodo preverili zakon, sprejet v črnogorskem parlamentu, ter sprožili postopek ocene njegove ustreznosti pred pristojnimi svetovnimi in mednarodnimi organizacijami. Po koncu praznovanja velikega praznika, pravoslavnega božiča, 7. januarja 2020, bo znova nov dan, prepoln preprostih zapletov, ki jih prinaša vsakdanje življenje, in vprašanje cerkvene lastnine bo postalo del zgodovinsko pravnih razprav.


Najbolj brano