Vino kot čezmejni povezovalec

V Sloveniji ne poznamo klasifikacije vinskih leg, s katero bi posredno določali kakovost vina. V naši zavesti, predvsem pa v naši praksi, načeloma ni tesne povezave med vinogradniško lego in vinom, kot je to v Franciji, pa tudi v Italiji, Španiji, Avstriji in nenazadnje Gruziji. A vez med teritorijem in kakovostjo vina je vse bolj izpričana tudi pri nas, pri njej gre predvsem za izvrstno marketinško orodje.

V Franciji so v tamkajšnjih najpomembnejših vinskih regijah Bordeaux in Burgundija vinogradniške lege klasificirali v začetku druge polovice devetnajstega stoletja. Ogrodje klasifikacije se je obdržalo do danes, seveda pa je prihajalo do sprememb. Zlasti v nekoliko kasneje klasificirani Šampanji, saj je bilo povpraševanje po šampanjcu velikansko, zaradi česar so razširili tako območje pridelave kot število grand crujev, najimenitnejših leg, od koder so načeloma najboljša in predvsem najdražja vina. V Burgundiji, kjer pridelajo najdražja vina tega sveta, je tudi najbolj opevana lega, Romanée-Conti. Gre za 1,8 hektarja velik vinograd modrega pinota, ki je v izključni lasti kleti Domaine de la Romanée-Conti. Steklenica je pasje draga, stane približno 13.000 evrov. A brez skrbi, tudi če bi se odločili za nakup, bi bil zahtevna naloga, saj je vrsta zanj zelo dolga.

Ne smemo pozabiti, da za gosta iz ZDA ali Japonske skorajda ni razlike, ko poišče na zemljevidu Brda in Pordenone. In rebula je tu in tam.

V Italiji imajo drugačno klasifikacijo, tudi manj strukturirano, na vrhu uradne piramide pa so vina z oznako DOCG, ki jih je 77. Znotraj območij so še natančnejše, neformalne klasifikacije. Barolo iz kleti Gaja bo tako nekajkrat dražji od barola iz tamkajšnje zadruge. Sosednja Furlanija Julijska krajina ima štiri območja DOCG. Vloga za peto znamko je v birokratskih kuloarjih, gre pa za rebulo z Oslavja, pridelano po tradicionalni metodi, torej z daljšim stikom jagodnih kožic z moštom, s čim manj vinarjevih intervencij in z dolgim zorenjem.

Na Oslavju se je šest pridelovalcev odločilo, da bodo temeljiteje predstavljali svojo oranžno rebulo, kar je vzporedna promocijska “fronta” čezmejni navezi Brda Home of Rebula. Zavzemanje za prepoznavnost rebule in krajev, kjer najbolje uspeva, že rojeva sadove, saj tako na slovenski kot na italijanski strani meje nimajo problemov s prodajo, najbolje gre v promet najbolj kakovostno vino. Prihaja vse več vinskih turistov, uspeh rebule z gričev pa je spodbudil tudi velike vinogradnike iz furlanske nižine, da jo energično sadijo, saj je ime vsak dan bolj uveljavljene sorte konec koncev pomemben gradnik cene. Vino iz grozdja iz masovne pridelave na plantažah nima zveze s tistim iz Brd, letos so nekateri celo v precej čudni zadregi, ker v nadvse obilni letini grozdje ni doseglo niti zakonsko predpisane sladkorne stopnje.

Pri rebuli se tako na neki način dogaja neformalna klasifikacija, ki jo bo morala, vsaj pri nas, zakonodaja šele ujeti. Ali naj za to poskrbijo vinarji oziroma njihova združenja ali država s prenovo vinske zakonodaje, je vprašanje, ki ima pravzaprav en odgovor. Vsi skupaj, seveda! Pasti na poti bo precej, a razlogov za vinsko piramido, temelječo na absolutnih vinogradniških legah in ustrezni predelavi, je skoraj gotovo več kot ugovorov zoper njo v imenu svobodnega kmetovanja in potrošnikove izbire.

Rebula zna v prihodnosti še tesneje povezati celotna Brda, podobno nalogo bi morala imeti na Krasu vitovska in teran, v Istri pa malvazija in refošk. Vsa omenjena sortna vina so na listi čezmejnih vinskih povezav, nobena pa kljub resolucijam še ni bila zares uresničena. Morda gre vse skupaj počasi tudi zato, ker je prodaja vin iz krajev ob severnem Jadranu dobra.

Klasifikacija s piramido zagotovljenega porekla in kakovosti bi bila v prvi vrsti sporočilo ljubiteljem vin in obiskovalcem od bolj daleč, saj bi ponujala prepričljivejši promocijski naboj. Ta bo s čezmejnim povezovanjem samo še večji. Ne smemo pozabiti, da za gosta iz ZDA ali Japonske skorajda ni razlike, ko poišče na zemljevidu Brda in Pordenone. In rebula je tu in tam.


Najbolj brano