Premisleki na poti z Goriškega v Piran

V reškem pristanišču bodo 1. februarja slovesno, s posebej za to priložnost pripravljeno Opero industriale, otvorili Evropsko prestolnico kulture. Gre za zahteven projekt, s kakršnim se, praviloma zelo ambiciozno, vsako leto soočijo dve, včasih tudi tri evropska mesta.

Začelo se je v prvi polovici osemdesetih let, ko je takratna grška ministrica za kulturo, igralka Melina Mercouri, ob grškem predsedovanju EU predlagala kolegom oblikovanje iniciative za mesto kulture. Leta 1985 so ta naziv dodelili Atenam, leto kasneje Firencam, potem Amsterdamu, Berlinu in Parizu. Pobuda se je dobro prijela, letos bo ob Reki doma še v irskem Galwayu.

Ker sta zgolj dobro uro vožnje vsaksebi, smemo pričakovati, da bo Evropsko prestolnico kulture čutiti v Piranu, če uspe s kandidaturo Novi Gorici, in na Goriškem, če bo izbran Piran.

Ko so se po letu 2000 odločili za imenovanje dveh mest, številne prestolnice evropskih držav pa so dotlej že nosile naziv kulturne prestolnice, se je začelo kolobarjenje po manjših, a ambicioznih mestih. Na kakovostno zasnovanih projektih sta prepoznavnost močno povečala francoski Lille in avstrijski Gradec, ki je leta 2003 med drugim dobil futuristični otok na reki Muri, pa madžarski Pecs, ki so ga kot Trnuljčico postavili na evropski kulturno-umetniški zemljevid, španski San Sebastian je kot dediščino med drugim močno izpostavil gastronomijo, o tem, ali so izkoristili vse priložnosti in zakaj jih niso, pa še vedno razpravljajo v Mariboru, ki je nosil naziv EPK leta 2012.

EPK je priložnost na več ravneh, o čemer bodo letos zelo intenzivno razpravljali v slovenskih mestih oziroma okoljih, ki kandidirajo za ta naziv za leto 2025. Kandidaturo za izbor, ki bo opravljen do konca leta, so najavili v Kranju, Lendavi, Ljubljani, na Ptuju, v Novi Gorici, ki se tesno povezuje z Gorico, in v Piranu, ki kandidira v partnerstvu z drugimi istrskimi mesti oziroma občinami. Pomemben je že sam kandidacijski postopek, saj je v njem treba pregledati, kakšno je stanje kulture in umetnosti ter pravzaprav stanje duha v posameznem okolju, kako je s tako imenovano kulturno infrastrukturo, kakšne so potrebe, želje in perspektive. Ob dobrodošlem globokem vpogledu, pri katerem si marsikje pomagajo z izkušenimi analitiki, ki obvladajo tudi meandre kulturne birokracije, je nadvse pomemben svojevrsten mobilizacijski naboj, ki na neki način pokaže potencial notranjih povezav v prostoru. V tem času, ko ekipe pospešeno pripravljajo kandidacijske dokumente, ga je čutiti tudi v zainteresiranih krogih pri obeh primorskih kandidatih. Na vsak način bi bilo izjemno, da uspe bodisi Novi Gorici bodisi Piranu. Dobro bi bilo tako za ožje okolje kot za širši prostor, nenazadnje se na obeh koncih ukvarjajo z izostritvijo identitet v kontaktnih prostorih kultur z različnim zgodovinskim in jezikovnim pedigrejem, na področju torej, ki si deli tako razlike kot podobnosti. Ker sta zgolj dobro uro vožnje vsaksebi, smemo pričakovati, da bo EPK čutiti v Piranu, če uspe s kandidaturo Novi Gorici, in na Goriškem, če bo izbran Piran.

Ob izostritvi identitet in perspektiv je naslednji pomemben učinek prestolnice kulture naložbeni sunek v programe in v tako imenovano kulturno infrastrukturo. Država je odprla postavko v proračunu za naslednjo petletko, zagotovljen 10-milijonski vložek za EPK zna biti v ugodni klimi, ob dobrih načrtih in nenazadnje dovolj dobrem lobiranju, višji. Na drugi strani je s fokusiranim pristopom in z izdelanimi programi lažji dostop do evropskih skladov, enako usmerjenost mora izkazati tudi matično okolje.

Pričakovani učinki bodo tudi pri prepoznavnosti posameznih okolij in okrepitvi kulturnega turizma, torej z več prihodi zahtevnejših gostov, ki pa hitro lahko postanejo pomembni ambasadorji. A to bo štelo le, če bo projekt zastavljen dolgoročno in razvojno za daljše obdobje, ne zgolj kot enoletni preblisk.


Preberite še


Najbolj brano