Kdo bo ločil vinske profesionalce od rekreativcev?

Kar nekaj zadev v zadnjih letih je vplivalo na to, da se v Sloveniji krepi potreba po prevetritvi organizacije in promocije vinskega sektorja. Precej tukajšnjih vinarjev prihaja v zrelo fazo, ko za svoje kakovostno delo iščejo višjo dodano vrednost, nove prodajne poti in nove trge. Še nedolgo tega so sektor delili na velike, nekoč zadružne kleti, in vse ostale, ne glede na to, ali gre za popoldanski hobi ob zidanici ali veliko vinogradniško kmetijo z razvojnim potencialom in načrti.

Politiki, zlasti tisti, ki imajo volilno bazo na podeželju, v vinski hobi program nikoli niso zares želeli poseči z večjimi dajatvami in večjim nadzorom, ker bi to pomenilo izgubo volilnih glasov. Organizaciji, ki sta in še vedno združujeta velike in družinske pridelovalce vina, s svojim delovanjem in opozorili nista uspeli priti prek zidu, onstran katerega so drugače upoštevani in obravnavani tisti, ki od te dejavnosti živijo, za razliko od onih, ki jim je rekreacija in veselje ob koncu tedna, obenem pa si s kakšnim na črno prodanim hektolitrom poplačajo stroške in trud ter popravijo družinski proračun.

Če se petih, šestih najbolj dejavnih slovenskih vinarjev na tujih trgih loti trdovratnejša gripa, bi se takoj poznalo.

Posledice so vidne in ne prav spodbudne. Brez nadzora je vsaj polovica, po nekaterih ocenah celo blizu dve tretjini pridelave vina. To pomeni, da “domače” vino ni šlo skozi nobeno analizo in je tako zunaj zgodbe o varni hrani. Vsaj tretjina pridelka je tudi povsem zunaj sistema, torej neprijavljenega, natančno ne vemo niti tega, koliko vinogradov je v državi.

Vse skupaj se na domačem trgu odraža kot nekakšen dumping, ko tam, kjer se pije zgolj po barvi, belo ali rdeče, kantice “domačega” vina premagujejo nadzorovan pridelek. Ker v obdobju rasti vinogradništva in vinarstva ni bila posodobljena oziroma vzpostavljena ustrezna klasifikacija in selekcija po kakovostnih in ekonomskih kriterijih kot podlaga za podporo sektorju, so slovenski vinarji, ki se podajajo na velikansko svetovno tržišče, prikrajšani v primerjavi s kolegi iz drugih držav, za katerimi stoji organiziran in močan nacionalni marketing. Davek je nižja prepoznavnost Slovenije kot vinorodne dežele in posledično so nižje tudi cene, ki jih za svoje vino dosegajo naši vinarji.

Ko gledamo od doma, se nam zdi nedoumljivo, da v svetu ne bi poznali Slovenije in tukajšnjih vin. Pogled od zunaj je seveda drugačen, Slovenija je palček, za svetovno rabo je pod rubriko “ostali”, a malo po malo si slovenska vina vendarle utirajo pot v svet. Na tuje gre precej vin srednjega kakovostnega razreda, v največji meri iz velikih kleti, in premium pridelek najbolj izpostavljenih vinarjev. Skoraj dve desetletji mednarodnega delovanja pionirjev slovenskega vinskega izvoza prinaša rezultate v obiskih novinarjev, katerih članki dosežejo širok krog strokovne javnosti, za njimi prihajajo trgovci in, kar je nadvse pomembno, turisti.

Če se petih, šestih najbolj dejavnih slovenskih vinarjev na tujih trgih loti trdovratnejša gripa, bi se takoj poznalo. Takšno stanje seveda ni spodbudno. Zato ne preseneča, da dozoreva zavedanje o pomenu čim bolj sistematičnega predstavljanja Slovenije kot vinorodne dežele, slovenskih vin ter z vinom povezanih gastronomskih in tudi drugih doživetij. Vino je kot eden od stebrov slovenske gastronomije seveda vključeno v njeno promocijo, zlasti v obdobju do leta 2021, ko bo Slovenija nosilka naslova Evropska gastronomska regija. Manjka pa podpora prodaji slovenskih vin na tujem z uporabo učinkovitih orodij in z izostritvijo na ključne trge.

Ministrica za kmetijstvo je napovedala oblikovanje sveta za vinogradništvo in vinarstvo, ki ji bo pomagal pri oblikovanju strategije razvoja in promocije panoge. To bo verjetno privedlo do ustanovitve organa, denimo agencije za vino, ki bo morala imeti perspektiven in učinkovit program ter nenazadnje dovolj avtoritete, da ji bodo vinarji zaupali pri nadaljnjih korakih za načrtno in usmerjeno promocijo slovenskih vin in vinorodne Slovenije.


Najbolj brano