Kandidati za okopavanje trt v Istri

Vinakoper je velika vinska klet. Gospodarska družba, ki sloni na leta 1947 v takratnem STO ustanovljenem podjetju za oskrbo Trsta in Koprščine z vinom, je doživela številna preoblikovanja, vzpone in padce. Bili so del KZ Agraria, ki je še danes pomemben lastnik, kasneje so bili združeni v famozni vseobsegajoči SOZD Timav, skupaj z nekdanjo državo pa je šel v likvidacijo tudi takrat skrhani koprski vinar. Na pogorišču je junija 1991 zrasel novi Vinakoper. Z mladostno energijo dvojca Pucer - Klenar in njunih sodelavcev, s podporo okolja in tudi na krilih francoskega paradoksa o blagodejnosti rdečih vini, je družba postala eden ključnih stebrov prepoznavnosti in identitete Istre. Za rast in razvoj so Vinakopru zagotovili stabilno večinsko lastništvo družbe Adriafin, ki so jo ustanovili stebri istrskega gospodarstva za upravljanje pomembnih naložb v domačih krajih. Adriafin je še vedno večinski lastnik, a ima družba oskubljen portfelj, saj je njena pretežna naložba le še Vinakoper. Njen lastnik pa je pravzaprav država prek Istrabenza, ki je po neznanskih ambicijah končal v Dutb, in prek Luke Koper, koder se menda kmalu obetajo kadrovske spremembe.

Odgovorno lastništvo v primeru Vinakopra pa ni zgolj skrb za kakovostno upravljanje družbe in nadzor nad izvajanjem dogovorjenih načrtov. Gre za firmo, ki prideluje grozdje na več kot 600 hektarjih kmetijskih zemljišč v Istri. Statistično to pomeni, da vsako tretjo istrsko trto obdelujejo vinogradniki Vinakopra. Vinakoper je tako pomemben skrbnik kulturne krajine in tradicije. Ima neke vrste družbeno pooblastilo za pridelavo, kar obenem pomeni družbeno odgovornost. To pravzaprav velja za vse kmete: za zemljo, četudi je njihova, družba pričakuje skrbno rabo, saj gre za temelj prehranske varnosti državljanov, kar je v EU izdatno podprto skozi razvejan subvencijski sistem.

Ključ kleti ob Šmarski ima, kot rečeno, država, od katere smejo državljani, pa ne le v Istri, upravičeno pričakovati odgovorno in razvojno ravnanje.

Adriafin, kakršen je, ni in ne more biti niti strateški niti razvojni lastnik Vinakopra. To je gotovo eden od razlogov za zanimanje potencialnih lastnikov za tega vinarja. A država bo morala biti pri prodaji previdna, zanimiva tarča so seveda tudi Vinakoprova zemljišča. Ni si težko predstavljati, kaj vse lahko pričara domišljija nepremičninarjev v, denimo, osončenih vinogradih na Debelem Rtiču.

Za nadaljnje delovanje Vinakopra pridelava vina pravzaprav ni nikakršna zagata, trši oreh je njegova prodaja s čim višjo dodano vrednostjo. Koronski čas je pokazal, da so ga bolje preživeli tisti vinarji, ki imajo bolj razpršene prodajne portfelje. Obenem pa je utrdil spoznanje, da vino potrebuje širši kontekst in zgodbo, pa tudi povezan marketinški nastop za usmerjeno in organizirano akcijo na opredeljenih ciljnih trgih. Na srečo z vse več koncev prihajajo pobude za prepoznanje nujnih skupnih načel za povezanost vinarjev, s čimer bi dvignili prepoznavnost Slovenije kot vinske dežele, ki je na mednarodni sceni, tudi če se komu zdi, da ni tako, zelo nizka.

Med zainteresiranimi za nakup deleža v Vinakopru je bilo več takšnih, ki v javnosti niso znali prav zares utemeljiti svojega interesa, že več kot desetletje pa se pojavljajo tudi kvalificirani interesenti. Prvi je pred dobrim desetletjem zanko v prazno vrgel Enver Moralić, lastnik Briča in hrvaškega Kutjeva. Kasneje se je nekaj šušljalo o tujcih iz širše regije, domnevno naj bi šlo za Italijane, proti Vinakopru je pogledoval Vladimir Puklavec, ki je kasneje svojo “rdečo” klet zgradil v Makedoniji. V nekem trenutku je bila kot dobra sinergija videti Klet Brda, s katero bi Vinakoper lahko formiral vseprimorsko zgodbo s široko paleto belih in rdečih vin in velikim izvoznim potencialom, a dlje od nekaj dimnih signalov ni prišlo.

Vsakič, ko je bilo videti, da bo Vinakoper dobil novega gospodarja, se je nekaj zalomilo. Zdaj je njegovim lastnikom “vrgel rokavico” Franc Frelih, uspešen lastnik več podjetij in tudi vinar na Dolenjskem, njegova ponudba, precej na očeh javnosti, pa je zganila še druge stare-nove snubce.

Ključ kleti ob Šmarski pa ima, kot rečeno, država, od katere smejo državljani, pa ne le v Istri, upravičeno pričakovati odgovorno in razvojno ravnanje.


Preberite še


Najbolj brano