Gastronomski vodniki so tako spodbuda kot obveza

Sredi prejšnjega tedna so v ljubljanskem hotelu Slon razglasili najboljše iz gastronomskega vodnika Gault&Millau za leto 2020. Sredi marca bo podobna svečanost, tudi udeleženci bodo v največji meri isti, sicer sorodna pričakovanja pa veliko večja. Takrat bo namreč znano, komu bodo Michelinovi inšpektorji, ki že nekaj časa obiskujejo slovenske gostilne, namenili priporočilo in komu celo zvezdico, dve ali tri v najstarejšem in najbolj znamenitem gastronomskem vodniku. Brata Michelin sta ga prvič izdala za takrat redke voznike leta 1900, v njem pa sta ob avtomobilskih servisih omenila še gostilne in prenočišča. Od leta 1926 vodnik podeljuje tudi zvezdice za zelo dobro, odlično in izjemno kuhinjo. Slovenija bo zagotovo ujela kakšno, koliko jih bo, pa je za zdaj predvsem predmet špekulacij.

Michelin bo vendarle zajel tudi Slovenijo. Začelo se je pred dobrim desetletjem, ko naj bi inšpektorji že hodili po naših krajih, a je načrtovano širitev italijanskega vodnika na Slovenijo in Hrvaško preprečilo varčevanje ob grozeči gospodarski krizi. Pred slabimi tremi leti je Michelin v svoje ozvezdje umestil Hrvaško, kar je spodbudilo prespraševanje, kdaj pride v Slovenijo. Obenem je bilo jasno, da sami od sebe ne bodo prišli, saj Slovenija pač ni tržišče, na katerem bi prodali dovolj vodnikov, da bi se jim projekt splačal. Sploh pa je njihov poslovni model v zadnjem desetletju vse bolj naslonjen na sodelovanje z nacionalnimi turističnimi organizacijami, kar je utrlo pot michelinovim zvezdicam v številne azijske države, seveda tudi na Hrvaško in slednjič v Slovenijo.

Uvrstitev v Michelinov vodnik pomeni mednarodno primerljivost, njen promocijski naboj pa je potencial, ki ga mora v pomembni meri aktivirati okolje samo.

O tem, v kolikšni meri uvrstitev v Michelin spodbudi gastronomski turizem, razpravljajo na več koncih sveta. Zadeva je na vsak način večplastna, začne pa se pri tem, da Michelin na novo obravnava okolja oziroma države, kjer imajo za to interes, ki temelji na razvijajoči se gastronomski ponudbi. Uvrstitev v Michelinov vodnik pomeni mednarodno primerljivost, njen promocijski naboj pa je potencial, ki ga mora v pomembni meri aktivirati okolje samo. Tako kot za vse tovrstne vodnike velja, da gre na eni strani za priporočilo dobrojedcem, na drugi strani pa tudi za dejavnik kakovosti, saj se morajo gostinci tako za uvrstitev na listo kot za ohranitev na njej dokazovati s kakovostjo ponudbe in storitev. Nemara je prav to, da so dejavnik razvoja gastronomije, ključno pri gastronomskih vodnikih. Michelin je seveda tudi svojevrsten prestiž, a ga je, kot vsako priporočilo, treba jemati po pameti in zavedajoč se, da so okusi in pričakovanja gostov različni. V Sloveniji se nobenemu domačemu (tiskanemu) gastronomskemu vodniku ni uspelo obdržati, tudi pri spletnih je precejšnje vprašanje koherentnost. Slovenija je majhna in očitno nobena dosedanja domača zamisel ni imela dovolj notranje energije, da bi jo posvojila uradna turistična propaganda, ki se je slednjič naslonila na franšizo Gault&Millau, nadvse uspešno in vplivno v sosednji Avstriji ter v prvem letu prodorno tudi pri nas, in z veliko, veliko izdatnejšo finančno injekcijo zdaj še na Michelin, ki je Slovenijo že začel spremljati v svojih komunikacijskih kanalih.

Za učinkovit nastop se bo ob impulzih od zgoraj in od zunaj potrebno zganiti tudi v bazi. Povezovanje ponudnikov na zaokroženih območjih preverjeno prinaša rezultate, zmanjšuje prazni tek in nepotrebno podvajanje vlog. Povezava med kmetijstvom in gostinstvom ima v Sloveniji še posebej izrazit potencial, saj so vrhunska živila temelj in konkurenčna prednost tukajšnje gastronomije. Zaradi tega se mora mednarodna promocija odsevati tudi v domačem prostoru: z nenehnim izobraževanjem, spodbujanjem čim bolj učinkovite organizacije in nenazadnje kakovostnim in tvornim komuniciranjem z domačimi potrošniki in vsemi domačimi javnostmi.


Najbolj brano