Črni petek v delikatesi in pri mesarju

Slovenski potrošniki smo v evropskem vrhu po pričakovanjih glede porekla živil. Pričakujemo, da bo čim več živil iz slovenske pridelave, da bodo od znanega in zaupanja vrednega pridelovalca, povečuje se tudi prepoznavnost in zaupanje v certifikate o kakovosti in poreklu hrane. Pri živilih globalnih pridelovalcev pa tukajšnji potrošniki pričakujejo, da so enake kakovosti kot za kupce na prehransko najbolj razvitih tržiščih.

Praksa in pričakovanja pa v vsakdanjem življenju nista usklajena, še več, že uradni podatki pričajo o tem, da sta kar precej navzkriž. Najprej, slovenska pridelava na nekaterih ključnih področjih niti slučajno ne dosega potreb trga. Zelenjave z domačih njiv, zlasti vrtnin, je alarmantno premalo, po drugi strani pa zaradi pogojev pridelave in razdrobljenosti ne uspe konkurirati uvoženim pridelkom z velikih plantaž. Slovenskega potrošnika, ki na ulici prisega na domače, ob trgovski polici hitro prepriča nižja cena, pogosto pa tudi sanjska podoba pridelkov, ki so simetrični kot iz kakšnega oblikovalskega studia. Podobno je še na enem oddelku, v mesnici. Najmanj pridelamo svinjine, ki je pojemo največ, v vitrinah pa je seveda v glavnini “slovensko” meso. To menda dokazujejo deklaracije, praviloma nameščene ob steklene stene vitrin. V Sloveniji - za razliko od prehransko bolj razvitih držav - v mesnicah ne smejo označevati vsakega kosa mesa posebej, ker da bi bila vanj zapičena kovinska oznaka z listkom nehigienična. Še dobro, da smejo mesarji rezati meso z noži.

Če je v akciji meso, je treba takoj zastriči z ušesi in se vprašati, zakaj.

Za nameček ima Slovenija očitno težave z nadzorom. Pristojni so se okrog nedovoljene uporabe antioksidantov za navidezno ohranjanje svežine mletega mesa vedli, milo rečeno, nezanesljivo, kar ne povečuje zaupanja. Obenem pa se moramo seveda najprej strinjati s tistimi, ki opozarjajo, da je odgovornost za pošteno ravnanje najprej pri pridelovalcih in trgovcih, nadzorniki bi v idealnih razmerah zgolj ugotavljali, da je vse OK. Načeto zaupanje je zelo težko povrniti, četudi potrošnikom še tako prišepetavajo tisto, kar naj bi jim božalo dušo. Pa ne le veliki trgovci, da ne bo pomote, tudi kakšna branjevka je izmojstrena v marketinško-prodajnih veščinah. No, če koga uspe prepričati, da ima zaradi tople jeseni še vedno domač paradižnik ali jagode, je to tudi njegov problem.

Tako ali tako pa so trgovci javnost, seveda z njeno izdatno samopomočjo, povsem zmedli. Zadnjih deset dni je vse bodisi v akciji bodisi z ekstremnim popustom. Povprečno socializiran človek se črnemu petku nikakor ne more izogniti. Nakup česa povsem nepotrebnega pa je neke vrste folklora tega novega “praznika”.

Sistem popustov je pri tekstilu, ki je sezonska roba, še nekako razumljiv. Ko trgovci prodajo kvoto, ki omogoča vzdržnost sistema, želijo čim prej sprazniti police in skladišča. Če pa je v akciji meso, je treba takoj zastriči z ušesi in se vprašati, zakaj. Je meso morebiti nižje kakovosti od deklarirane? Je nekoliko starejše in ga je treba čim prej spraviti v promet? Ali pa se slovenski potrošniki tudi pri osnovnih živilih zganejo le, če so v akciji in s popustom? Za kar koli gre, je čudno in čudaško.

Sistem zaupanja v verigi med potrošniki, trgovci in pridelovalci je načet. Videti je, da ga novi in novi uradniki ter njihovi novi in novi prijemi ne utrjujejo. Če bi ogromne vsote tako imenovanega evropskega denarja, namenjenega prav raziskavam in povečevanju tega zaupanja, potrošili bolj učinkovito, bi imeli ne le več zaupanja, temveč tudi nižje cene. Za zdaj pa je sistem naravnan tako, da so zmagovalci raznorazni svetovalci in trgovci, ki so polni trikov in igric s popusti, poreklom in še čim.

V sorazmerno majhnih okoljih, kot so slovenska, bi se pridelovalci in potrošniki lahko tesneje povezali. Prvi korak bi moral biti pri ponudnikih. Če bodo v ponudbi in prepoznavnosti dovolj učinkoviti, bodo potrošniki to znali prepoznati in jim slediti.


Najbolj brano