Vpisati se v zgodovino

Marec 1994. Italija prikovana pred televizorji, pa ne zaradi nogometne tekme, temveč zaradi prvega političnega soočenja na ameriški način v zgodovini. Prva republika se je sesula pod bremenom obsežne sistemske korupcije (tangentopoli), državljani so z referendumom izbrisali proporcionalni volilni sistem in sedaj sta bila na prizorišču dva potencialna državna poglavarja, ki sta se borila za zmago. Na eni strani Silvio Berlusconi, novi obraz italijanske politike, vodja koalicije, ki je skušala združiti padanske separatiste Severne lige in post-fašistične nacionaliste Nacionalnega zavezništva; na drugi pa Achille Occhetto, stari predstavnik komunistične stranke, ki je okoli koalicije novega levosredinskega zavezništva skušal zbrati vse, kar je od prve republike še ostalo. Berlusconi je s svojo retoriko zmagal v dvoboju, Occhetto pa se je v zgodovino zapisal bolj z neprimerno rjavo obleko, belo srajco in napačno kravato kot pa s tistim, kar je govoril. Jezik in podoba politike sta se spremenila. Argumentirane analize so zamenjali slogani in forma je v hipu postala pomembnejša od vsebine.

Ko smo prejšnji torek sredi noči gledali soočenje Donalda Trumpa in Joeja Bidena, je bila vzporednica s tistim italijanskim dvobojem več kot očitna. Ni bilo sicer ne napačnih oblek in kravat, ampak enak občutek, da je na eni strani nekaj novega, na drugi pa le star obrtnik ameriške politike. Demokrati tudi niso računali na zmago. Februarja se je ponovna Trumpova izvolitev zdela samoumevna: ekonomija je cvetela, brezposelnost manjšala. Treba je bilo poiskati nekoga, ki bo častno izgubil, da bi se izognili situaciji iz leta 1984, ko je ubogi Walter Mondale, izzivalec proti Ronaldu Reaganu, uspel zmagati samo v New Yorku in rodni Minnesoti. No, na koncu je covid-19 pomagal uravnotežiti tekmo in demokratom dati nekaj upanja. Donald Trump se je z izrednimi razmerami soočil z le njemu lastno predrznostjo. Podobno kot on sta reagirala tudi angleški premier Boris Johnson in brazilski predsednik Jair Bolsonaro. Rezultati za zdaj niso pohvalni, na koncu pa so vsi trije pristali na seznamu okuženih, kjer jim družbo dela še Silvio Berlusconi, ki pa se je, roko na srce, od samega začetka v zvezi z virusom vedel zelo previdno.

Ko ne upoštevaš, da glas pridelovalca krompirja iz Iowe šteje enako kot glas iz elegantne četrti Georgtowna ali Washingtona, težko razumeš, kam se obrača država.

Leta 1994 so Occhetto in njegovi mislili, da bo stvar lahka. Intelektualci, ljudje iz sveta kulture, povezani z levico ter večji del tiska, ki ni bil pod Berlusconijevim nadzorom, si še v sanjah niso mogli predstavljati, da bi državljani utegnili voliti prodajalca ponev ali prvake fantomskih padanskih plemen iz stranke, ki je še včeraj združevala potomce Salojske republike in Ducejeve nostalgike. Tudi najvplivnejši ameriški časniki in pronicljivi analitiki v svojih bleščečih sedežih na Manhattnu pred štirimi leti niso verjeli, da Donald Trump resnično lahko premaga Hillary Clinton. Ko si prepričan v lastno kulturno premoč in ne upoštevaš, da glas pridelovalca krompirja iz Iowe šteje enako kot glas predstavnika ustvarjalnega razreda iz elegantne četrti Georgtowna ali Washingtona, res težko razumeš, kam se obrača država.

Imeti Trumpa za odraz najbolj nazadnjaške Amerike, polne neizobraženih trogloditov, pomeni ne razumeti dežele. Trumpov uspeh je končno tudi reakcija na zmago Baracka Obame, ki je s svojimi reformami zagotovil neke vrste zdravstvenega zavarovanja za vse, dal pravice LGBT skupnosti, predvsem pa omogočil, da tudi Afroameričani lahko zasedejo najvišje položaje. Obama ostaja simbol, natanko tako kot je Trump danes simbol neke druge Amerike. Dva nasprotujoča si in nespravljiva svetova.

Če so se še včeraj republikanci in demokrati ujemali v kar nekaj točkah, je danes vse veliko bolj polarizirano. Toni dobivajo barve permanentne državljanske vojne, kjer je dialog med stranema nemogoč. Amerika se tako deli na podpornike in obrekovalce Trumpa natanko tako, kot se Slovenija deli na podpornike in nasprotnike Janeza Janše, ali Mattea Salvinija v Italiji.

V Ameriki predsednik v prvem mandatu dela zato, da bo znova izvoljen in bo zaradi drugega mandata prišel v zgodovino. Trump je že spremenil način delovanja politike v ZDA in v svetu, spremenil je idejo liberalne demokracije in preusmerja zahodno politiko s ciljem brzdanja politične in ekonomske ekspanzije Kitajske. V primeru vnovične zmage se bodo te usmeritve le še okrepile.


Preberite še


Najbolj brano