Unikatnost zla

Holokavsta ne določajo zgolj številke, temveč operativni plan, ki so ga nacisti brezhibno izpeljali. Natančen in sistematičen projekt, ki je deloval brezhibno in katerega edini cilj je bil pobiti na milijone Judov. Od prve selekcije ob prihodu zapornikov v taborišče so bile stvari kristalno jasne. Nekatere so usmrtili nemudoma, tiste, ki so ostali, je čakalo prisilno delo, bedna hrana, stradanje vse do kremacijske peči. Učinkovit sistem, ki je preračunal, da je celo iz mrličev moč uporabiti kaj koristnega za Rajh. Popolno barbarstvo, porojeno iz obsesije uničiti številne Jude, ki so se nacistom znašli na poti na njihovem pohodu na Sovjetsko zvezo. Pričelo se je z množičnimi grobnicami, a so se nacisti kaj kmalu zavedli, da redna vojska ne bo kos pobijanju neoboroženih ljudi, žensk in otrok. Biti krvnik je stvar izbire in nekateri so se uprli izvrševanju ukazov, kar je, denimo, storil hamburški oddelek policije na Ruski fronti, nekateri pa so se z izgovori izmaknili. Nikomur se ni zgodilo nič.

Na sloviti konferenci v Wannseeju je nacistična vrhuška osmislila dovršeno, samozadostno industrijo smrti, ki je nihče v zgodovini ni presegel. Cilj nacizma je bil uničiti ljudstvo, ki je bilo stoletja preganjano in ki so mu pripisovali krivdo in vzroke za neštete nesreče, ki so pritiskale na Evropo. Ne nazadnje si antisemitizma, ki je bil stoletja zakoreninjen v Evropi, niso izmislili nacisti. Globoke korenine protijudovstva so v preteklosti pogosto pripeljale do pregonov, pogromov in iztrebljanja celotnih skupnosti. Leta 1095 je ozračje goreče verske vneme, ki je pripeljala do prve križarske vojne, sprožilo pravi lov na Jude, ki so bili razumljeni kot hujša grožnja veri od muslimanov, ki so takrat zavzeli Jeruzalem. “Dokončno rešitev”, kot si jo je zamislil nacizem, lahko razumemo kot blodnjo in posledico trajne diskriminacije v odnosu do Judov. Zločin, storjen v skladu z zakoni, z množičnim konsenzom, v prepričanju, da njegovi storilci pravzaprav rešujejo problem. Genocid izvršen v sodelovanju s številnimi ovaduhi, tako v Nemčiji kot v delih Evrope, ki so jih nacisti okupirali. Mnogi so oblastem ovajali Jude: nekateri iz prepričanja, drugi iz koristoljubja, tretji, da bi preprosto unovčili razpisano nagrado.

Spomin na drugo svetovno vojno v Evropi danes vse bolj bledi. Vsak dan smo priče nespodobni tekmi tistih, ki bi se z veseljem zavihteli na voz holokavsta in hoteli svoje krvave drame primerjati s to tragedijo.

Ne v Nemčiji ne drugod ni bilo kakšne resnejše solidarnostne akcije. Beguncev nikjer niso sprejemali odprtih rok, njihov odhod v Palestino je bil nemalokrat oviran. Tega bi se morali spomniti tisti, ki dvomijo o legitimnosti Izraela, države, katere vlado je sicer lahko kritizirati, dvomiti v sam obstoj Izraela pa ne, glede na to, da je ta teritorij prej, med in po vojni edini dal zatočišče skupnosti, ki je nihče ni hotel.

Številni nacisti so se branili, da so bili zgolj kolesce v mašineriji, večji od njih. To je bila teza Adolfa Eichmanna, gorečega antisemita, ki je vzpostavil učinkovit sistem transporta Judov v taborišča smrti. Nepojmljivo barbarstvo, ki je starce in otroke v tovornih vagonih pošiljal na tisoče kilometrov dolgo pot proti plinskim celicam v Auschwitz. Eichmann ni bil visoko v nacistični hierarhiji, temveč zakoten birokrat. Po vojni je zbežal v Argentino. Izraelske tajne službe so ga ugrabile in ga postavile pred sodišče v Jeruzalemu, kjer je bil obsojen na smrt in obešen. Njegov pepel so raztresli po morju. Njegovo zgodbo je vrhunsko opisala Hannah Arendt v znameniti knjigi “Eichmann v Jeruzalemu” (Banalnost zla). Knjiga bi morala biti obvezno branje za vsakogar, ki dela v javni upravi, saj jasno razloži, kako stavek “sem le izvrševal ukaz” ni dovolj, da bi si človek opral vest, se izognil odgovornosti ali pa se v določenem trenutku - izognil vislicam.

Spomin na drugo svetovno vojno v Evropi danes vse bolj bledi. Vsak dan smo priče nespodobni tekmi tistih, ki bi se z veseljem zavihteli na voz holokavsta in hoteli svoje krvave drame primerjati s to tragedijo. Taka dejanja v resnici ne pomenijo nič drugega kot relativizacijo absolutnega zla, kar holokavst je. Spomin na ta zločin tako postane manj pomemben, odgovornosti se pomešajo, razlogi poražencev pridobivajo težo, ki bi bila še včeraj nepredstavljiva. V tem ozračju se na celino vrača duh antisemitizma. Imamo Francijo, od koder se Judje vse pogosteje selijo v Izrael, imamo Nemčijo, kjer se dogajajo stvari, ki si jih še včeraj ne bi mogli predstavljati, imamo Madžarsko, kjer je polemika med vlado in magnatom Georgeom Sorosem dobila tone, ki spominjajo na stereotipe iz nekega drugega časa. Seme protijudovstva ni zatrto. Vsakdo od nas mora opraviti z lastnimi predsodki. Ne le s tistimi do Judov, temveč tudi z vsem, kar je tuje našemu načinu življenja, našim vrednotam in našim prepričanjem.


Preberite še


Najbolj brano