Turistični boni
Klasična počitniška fotografija, poslana s pametnega telefona in tipično vprašanje: Kje sem? Odgovor v nekaj sekundah: Nekje v središču Francije! Druga fotka in drug odgovor: Seveda si v Franciji! Ni mi preostalo drugega kot da sem priznal, da sem v – Prekmurju. Termalna voda, grički in doline, pozabljeni vulkani, obrt, virtualna resničnost, pustolovski park, gradovi. Počitnice na bone so nas “prisilile”, da smo znova odkrili prelepe kotičke Slovenije. Počitnice za tistega, ki je v času epidemije pravzaprav še vedno prepričan, da čas letal in velikih potovanj še ni napočil.
Prekmurje je zelo lepa pokrajina, kjer se zaradi nekaterih podobnosti počutimo kot doma. Še posebej, ko opazimo, da je umanjkal madžarski napis in ko nam razočarana gospa prične pojasnjevati, kako jezik izginja in da se sama zelo trudi, da bi njen vnuk govoril madžarsko. Zelo drugačen pa je podjetniški utrip obrtnikov, kmetov, vinarjev, gostincev in frizerjev, ki odpirajo svoje delavnice in kleti. Občutek je, da so veseli množice turistov. Vse skupaj se konča tako, da vstopiš v trgovinico s keramiko z namenom, da boš porabil 20 evrov, odideš pa z blagom za 120 in si zadovoljen.
Po odmevnem porazu na referendumu o vodi nekredibilna vlada državljanom ne more vsiliti ničesar več, še manj pa zmore neodločene prepričati, da bi se cepili. Tudi opozicija ne misli pri tem pomagati.
Skratka, lepe počitnice, v veliki meri plačane z lanskimi in letošnjimi državnimi boni. A velik denar, ki je v slapovih tekel v številne dejavnosti in tako blažil udarec virusa, ljudi ni prepričal, da bi se cepili, še manj pa je pripomogel k popularnosti vlade. Počitnice torej, kjer bi bilo vse odlično, če le ne bi bilo bojazni, da bo letošnji scenarij zelo podoben lanskemu: premirje poleti, nova ofenziva jeseni. Da bi se ji ognili, ne počnemo kaj dosti. Dovolj je pogled na potek cepljenja. Podatki so neugodni. Danes je cepiva več kot preveč, vsakdo si celo lahko izbere tip cepiva, kljub temu pa pred cepilnimi centri ni vrst.
In vendar: vse bi lahko bilo preprosto, dovolj bi bilo le spoštovati pravila, za začetek tista, ki veljajo za vstop v hotel. Sam sem na recepciji podpisal preprosto izjavo PCT, nihče pa me ni vprašal po covid potrdilu. Nihče tudi ni rekel gospodu, ki je stal za menoj, naj si nadene masko. Poleg osebja smo jo nosili le nekateri, enako je bilo v muzejih in lokalih.
Ne gre za sanitarno inšpekcijo in sankcije, temveč za razširjeno prepričanje, da je zgodba z virusom nič drugega kot le “kolosalna neumnost”. Ne nazadnje je bila pandemija bojno polje, na katerem sta se bojevali vlada in opozicija z odloki, pritožbami in odločbami ustavnega sodišča. Po odmevnem porazu na referendumu o vodi nekredibilna vlada državljanom ne more vsiliti ničesar več, še manj pa zmore neodločene prepričati, da bi se cepili. Tudi opozicija ne misli pri tem pomagati. Kar v Sloveniji šteje, ni javna korist: vladajoči in politične sile oblast pravzaprav zalezujejo, kot je to počel Gollum s prstanom v Tolkienovi sagi.
No, tistim, ki bodo rekli, “kar ti se cepi”, naj pojasnim, da smo se cepili vsi v družini, vključno z nonoti in otroci. To smo storili za naše zdravje in zato, ker je to dobro za skupnost. Vsakdo ima seveda pravico do lastne izbire in vsakdo je pri svojih odločitvah svoboden. Odločitve pa imajo svojo ceno. Sam mislim, da če mi država nudi brezplačno cepivo, ti pa se odločiš, da se ne boš cepil, si boš vsaj sam plačal testiranje. Če si testa ne boš plačal, boš izločen. Približno tako, kot če želiš pokaditi cigareto. Tega pač ne moreš storiti v šoli, v pisarni, v lokalu, v gledališču, v letalu…