Slovenija Evropa

Približno tako kot so bolidi Velike nagrade Formule 1 takoj po rumenih zastavah razvrščeni za varnostnim avtomobilom. Kakšen bo tempo in kdaj se bo pospešilo, vedno narekuje prvi v vrsti. Janez Janša se zdaj nahaja v tej lagodni poziciji. On bo izbral če in kdaj pospešiti, državo popeljati na predčasne volitve ali počakati do naravnega izteka mandata. V vmesnem času lahko nadaljuje z izgradnjo svojega modela Slovenije in Evrope. Njegov načrt je preprost. Nikoli ga ni skrival, tako kot je jasen in preprost tudi program njegove stranke, in je jasen in preprost tudi slog njegovega vladanja. Janša se ne spreminja glede na okoliščine, kaj dosti ga tudi ne skrbijo bolj ali manj tesne številke njegove večine. Edini, ki ga v tem trenutku lahko skrbijo, so poslanci stranke upokojencev. Doslej so mu, bolj ali manj diskretno, vselej pomagali ostati nad gladino in malo je verjetno, da bi v naslednjih mesecih utegnili ravnati drugače. Politični spopad se bo ponovno vnel septembra, do trenutka, ko bomo odšli na volišča, pa lahko pričakujemo le še burno stopnjevanje. No, v poletnih tednih politično areno že grejejo polemike okoli ukrepov PCT.

V levi sredini dvoma ni: bitka je dobljena. Tako je pokazal rezultat referenduma o vodi, tako govorijo javnomnenjske ankete. Koalicija ustavnega loka skuša strniti vrste. Marjan Šarec je predlagal granitno zavezništvo pred prihajajočimi volitvami, predvsem hoče zagotovilo, da v vlado ne bi povabili nikogar od tistih, ki sodelujejo z Janšo. Še ena salva za podpornike premiera: večkrat je bilo poudarjeno, da bodo prav ti plačali najvišjo ceno po volitvah.

Še ne tako dolgo tega sta leva in desna sredina v Sloveniji lahko računali na kadre s precej višjo karaturo, stranke pa niso imele le lepe fasade z votlo predvolilno rertoriko, temveč programe in vizijo za prihodnost.

Ni pa izključeno, da leva sredina tik pred volitvami ne bo iz cilindra spet potegnila kakšnega zajca. Zgodilo se je v vseh preteklih volilnih rundah: Zoran Janković, Miro Cerar, Marjan Šarec. O tem, koliko so bili sposobni sklepati zavezništva, vladati ali domišljati prihodnost, ne gre izgubljati besed. Morali bi ustaviti Janšo, na koncu je to uspelo le Cerarju. Jankoviću ni zadostovala relativna volilna zmaga za sestavo vlade, Šarcu pa je z odločilno podporo Levice čudežno uspelo oživiti osovraženega vodjo desne sredine. Videti je bilo, da z njim po volitvah 2018 nihče noče več sodelovati, in čeprav je njegova stranka prejela največ glasov, sam ni niti poskušal oblikovati vlade. Ko je v roke dobil vladne vajeti, je Janša postal stari Janša. Izkoristil je priložnost in pričel udejanjati svojo politiko, hkrati pa z nesrečnimi tviti povečal “prepoznavnost” Slovenije na mednarodnem prizorišču.

Tokrat je leva sredina pripravljena. Šarec, kot rečeno, poziva k enotnosti, v Levici pa zagotavljajo, da so njihovi ljudje pripravljeni zasesti stolčke v prihodnji levosredinski vladi. Hm, ne vemo, ali je to obljuba ali grožnja.

Ne preostane nam drugega kot da z nostalgijo zremo v preteklost. Še ne tako dolgo tega sta leva in desna sredina v Sloveniji lahko računali na kadre s precej višjo karaturo, stranke pa niso imele le lepe fasade z votlo predvolilno rertoriko, temveč programe in vizijo za prihodnost. Danes imata program le SDS in Levica, stranki na nasprotnih polih parlamenta. Stvar razprave pa je, ali so prav njune rešitve najboljše za Slovenijo in Evropo.


Preberite še


Najbolj brano