Rešilni čoln za Piran
Iz morja je vzniknila “elegantna” struktura iz armiranega betona. Služila bo študentom Fakultete za pomorstvo za vadbo pravilnih postopkov pri izkrcavanju rešilnih čolnov.
Stisnjena med prestižni Jadralni klub Pirat in portoroško plažo sproža upravičeno vprašanje, ali je mesto postavitve takega objekta res najprimernejše.
Piran je že desetletja občina, ki ne ve, kaj bi s sabo in ni sposobna premišljati svoje prihodnosti. Stara gospa, ki je svoje težave reševala s silikonom in se je znašla z obrazom polnim razpadajočih brazgotin.
Nima se smisla preveč jeziti: poseg se namreč odlično prilega procesu, ki nam je prinesel plastična vrata namesto starih portonov iz masivnega lesa, klimatske naprave, iz katerih po mestnih uličicah kaplja voda, in zaplate asfalta položene v historičnem mestnem jedru. Dobili smo novo piransko estetiko, ki, skregana z vsem lepim, služi izključno praktičnosti. Pejsaž mesta postaja krajina kulturne pozabe, kjer z odvečnimi starimi kamni ni nobene povezave več. Da je tako, je povsem logično. Pirančani so se množično izselili v petdesetih letih prejšnjega stoletja, novi Pirančani so se v sedemdesetih preselili v moderne in udobne stavbe na obrobju, še preden so utegnili splesti pravo čvrsto vez z urbanim tkivom. Piran so nato napolnili ljudje, ki so prišli na delo v turizmu, zdravstvu in komunalnih dejavnostih. Preprosta delovna sila se je prilagajala, njenega glasu ni bilo slišati in nihče ni storil prav ničesar, da bi lahko začutila, da je v tem mestu doma.
Piran tako živi tri vzporedne resničnosti. Prva je tista, ki mesto kaže kot prekrasen biser, ki ga navtik vidi z morja in ga turist odkriva na sprehodu po obrežju. Drugo živijo lastniki počitniških stanovanj, ki so si kupili svoj košček slovenskega Mediterana. Da bi si ga le lahko priborili, so na valu nenadzorovanih nepremičninskih špekulacij za drag denar kupovali celo adaptirane nekdanje hleve in kleti starih hiš. Posledica: življenje, ki bi ga prinašale ulice s trgovinicami in obrtnimi delavnicami, je usahnilo. Tretjo realnost živijo ljudje, ki živijo v dotrajanih hišah s tisoč težavami, povezanimi z dragim vzdrževanjem neudobnih struktur.
Prav slednji se z vso pravico čutijo najbolj zapostavljene in pozabljene v kraju, ki jih pravzaprav nikoli ni zares sprejel.
Piran je že desetletja občina, ki ne ve, kaj bi s sabo in ni sposobna premišljati svoje prihodnosti. Stara gospa, ki je svoje težave reševala s silikonom in se je znašla z obrazom polnim razpadajočih brazgotin. Let skokovitega razvoja turizma, betoniranja Portoroža in slave, povezane z naložbami igralnice v igralnico, je konec, kar je ostalo, je le dolga in žalostna stagnacija, iz katere nihče ne pozna izhoda.
Zdi se, da imamo dve možnosti. Po eni strani bi lahko odkrili in posvojili kulturno krajino, ki je še vedno doživljana kot tujek. Da bi kaj takega uspelo, bi se morali “spopasti” s številnimi beneškimi levi, z beneško arhitekturo mesta, s klesanimi napisi v latinščini in italijanščini po cerkvah in ulicah. Morali bi se naučiti vrednotiti in ljubiti stare palače, suhozide, soline in vrtove. Se ovesti o edinstveni kulturni krajini, v kateri ni prostora za nove tone betona. Ta pot je težja in zapletena in na krajši rok manj polni občinsko blagajno.
Videti je, da težava Pirančanov ni ne v iskanju lepote in sklada, še manj v vrednotenju tistih par starih in nepomembnih kamnov. Prav zato bi veljalo presekati gordijski vozel in se pogumno podati na pot modernizacije. Ta rešitev je veliko bolj preprosta. Piranske hiše so stare, zidovi debeli in vlažni, vsaka obnova je težka, draga in praviloma neuspešna. Skratka: življenje je težko in nezdravo! Le zakaj vztrajati? Treba se je torej pogumno lotiti druge možnosti in pospešiti vse, kar poteka že sedaj, da se dokončno dokopljemo do še enega “ne kraja”.
Ultramoderen nebotičnik na vrhu piranske Punte bi bil prava stvar. Veličastna struktura v jeklu, steklu in cementu, z nakupovalnim središčem v nižjih nadstropjih, pred njo pa lep otoček zgrajen iz ruševin starega Pirana. Pa z velikanskim parkiriščem, na sredo katerega bi seveda umestili stari spomenik Tartiniju ...
Piran je mrtev, živel Piran!
P. S. Vsaka podobnost z ostalimi kraji ob slovenski obali je zgolj naključna.