Niti ene opeke!
Italijanom niti opeke!, še danes odmevajo močne besede mladega goriškega poslanca sredi razprave o zapletenih odnosih med Slovenijo in Italijo. Na mizi je bila zapuščena ezulska imovina in zahteve Rima po delni vrnitvi nepremičnin, ki so jih v nekdanji Coni B pustili Italijani, ki so odšli iz Titove Jugoslavije. V igri je tedaj bil vstop Slovenije v Evropsko unijo, Italija pa je v zameno za zeleno luč zahtevala vsaj to simbolično gesto. Borut Pahor takrat ni imel dvomov: popustili ne bomo niti za eno opeko.
Za Slovenijo so se stvari dobro odvijale. Ljubljana je morala spremeniti ustavo, vendar je bila koncesija bolj simboličnega kot realnega pomena. Nepremičninski trg so morali odpreti za tujce, za tiste, ki so živeli na sedanjem teritoriju Republike Slovenije, je bilo to možno kakšno leto prej. V Kopru, Ljubljani in Trstu so domoljubi v goreči domišljiji vpili o izdaji in nevarnosti nove italijanizacije Primorske: Italijani naj bi si pretkano spet pokupili Istro in ostale izgubljene pokrajine ter pričeli narekovati zakone. Tržaški intelektualci so govorili o novi poselitvi Italijanov v zaledju meje in svarili Ljubljano, da ne bo minilo dolgo, ko se bo v Postojni odprl italijanski vrtec. O šibki slovenski nacionalni zavesti in o nevarnosti, ki prihajajo od neprijetnih in lakomnih sosedov so bile napisane reke besed. Pred vrati je bila apokalipsa. Na koncu so se vsi strahovi izkazali za neupravičene. Prodala se je kakšna hiša, ni pa bilo nobene invazije, ne na Krasu in še manj v Postojni ni bil odprt noben vrtec. In verjetno tudi nikoli ne bo.
Italijani in Slovenci imajo veliko razlogov za opravičilo drug drugemu. Pahor in Mattarella sta to razumela.
Danes, ko isti Borut Pahor polaga venec na bazoviško fojbo, se oglašajo novi preroki in napovedovalci nesreč: apetiti Rima so neskončni, nevarnost je velika in italijanski cilji so danes živi tako kot so bili včeraj. Slovenija je še enkrat kapitulirala, njen predsednik pa se je ujel v perfidno past, ki bo legalizirala rehabilitacijo fašistov, Slovence pa razglasila za genocidni narod.
Včeraj je bil Narodni dom vrnjen Slovenski skupnosti, italijanski predsednik se je poklonil štirim bazoviškim herojem, ki so tako rehabilitirani, na prsi Borisa Pahorja, sodobnega barda slovenstva in ostrega kritika napak fašizma (in komunizma) pa je pripel eno najvišjih italijanskih odlikovanj.
Za nekatere premalo: dejanje Boruta Pahorja razumejo kot nepotrebno popuščanje, ki se ne bi smelo zgoditi. Predsednik ni poslušal kritikov in je ubral svojo pot. Storil je to v duhu Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije. Dokumenta, ki govori, da so bile žrtve in rablji na obeh straneh, ne le na eni. Italijani in Slovenci imajo veliko razlogov za opravičilo drug drugemu. Pahor in Mattarella sta to razumela.
Za tiste, ki o tem niso prepričani, bi bilo pred izrekanjem mnenja koristno natančno prebrati besedilo Poročila. Še najbolje z označevalcem v roki, ki bi izpustila prizadejane krivice in podčrtovala tiste, ki smo jih drugim storili mi. Jih je dovolj za vse. “Zgodovinske resnice” ni. Taka obstaja samo v avtoritarnih režimih, ki so jo sposobni vsiliti vsem. Slovenija in Italija sta taki obdobji na srečo pustili za seboj.
Zgodovinska razprava se bo nadaljevala. V prihodnosti bodo nastajala nova dela, nekatera bodo tudi plod sodelovanja slovenskih in italijanskih zgodovinarjev. Druga bodo ponudila partikularna stališča, ki bodo žaromete usmerjala v ena dejstva, v druga manj. Razen manj verjetnih presenečenj nam ne bodo povedala nič izjemno novega. Medtem bo spomin še naprej ostal razdeljen in nobena simbolična gesta ga ne bo mogla poenotiti. Ni potrebe po tem. Kdor se spominja agonije Lojzeta Bratuža, bo stežka delil podoben spomin s tistim, ki časti Blaženega Bonifacija, po vojni usmrčenega piranskega duhovnika.
Tu venci rož ne morejo kaj prida pomagati. Lahko pa pripomorejo k odstranjevanju preteklosti iz bilateralnih odnosov. Če bi se to godilo, smo že lahko zadovoljni.