Hrepenenje po Hrvaški bo rešilo vse težave

Velika diplomatska zmaga, nemara največja v zgodovini odnosov med Ljubljano in Zagrebom. Hrvati so končno popustili na celi črti. Jasno je torej, da bodo slovenski imetniki nepremičnin lahko preživeli počitnice v svoji posesti na Hrvaškem. Kaže, da bodo tudi ostali državljani Slovenije lahko počitnice preživeli na obalah Istre, Kvarnerja in Dalmacije. Brisača bo lahko ležala na natanko istem mestu kot lani. Ta tema je imela prednostni nacionalni značaj, pogajanja je odobravajoče spremljala vsa država. Za uspeh se je bilo sicer treba pošteno namučiti, pogovorom so sledila srečanja, toda na koncu je sledil triumf.

V večini evropskih držav je bilo rečeno, da letos ne bo počitnic v tujini, če bo le mogoče, je bolje ostajati znotraj domačih meja. V drugih delih Evrope si politiki prizadevajo umirjati državljane s poudarjanjem, da je tudi v domovini veliko prelepih krajev, kjer številni še niso bili. V Sloveniji ni tako: iz Ljubljane prihaja odločno sporočilo - na počitnice pojdite na Hrvaško. Hoteli v Portorožu, na Bledu ali v Logarski dolini bodo mirno lahko pričakali tuje goste, ki ne bodo prišli, medtem ko bodo tisoči Slovencev napolnili apartmaje, plaže, hotele in lokale naših sosedov.

Meja bo lahko ostala zaprta, da bi Slovenijo obvarovala pred virusom, ki bi utegnil priti iz Trsta ali Gorice, Hrvaška pa bo zapolnila svoje hotele in zadovoljila vse.

Sedaj je prioriteta obdržati zaprto mejo z Italijo. Od tam prihaja grožnja, pandemija, okužba. Mejo je treba braniti z vsemi sredstvi, če je treba tudi z motorno žago. Kot je to storil človek v bližini Sežane, ki je italijanskega lastnika avtodoma, ko je povsem legalno vozil po Sloveniji, zaustavil in bi ga namlatil, če ga drugi vozniki ne bi rešili. Italijani so pač nevarnost in treba se je znati braniti. Sedaj smo lahko v naših krajih upravičeno zaskrbljeni. Podatki o okužbi so jasni: 250 okuženih v Ljubljani, več kot 170 v Šmarju pri Jelšah, 13 v Kopru, pet v Novi Gorici in dva v Sežani. Morda bi bilo treba začeti pojasnjevati, da virus v Slovenijo ni prišel čez mejo, temveč s smučišč na Tirolskem ali iz drugih krajev v Evropi. Domov nam ga niso prinesli Tržačani ali Goričani in prav zato je stanje v Metliki veliko hujše kot v Šempetru. Ljubljana to težko razume, kaže pa, da imamo težave z razumevanjem tudi na našem koncu. Ni pomembno, če meja spet ločuje družine, če dedki in babice ne morejo videti vnukov, če so se vezi prekinile, če trgovci in obrtniki ne bodo preživeli krize. Razmislek novogoriškega župana Klemna Miklaviča, da je več možnosti za okužbo v Ljubljani kot v Novi Gorici, bo stežka spremenil mnenje političnega razreda, ki je precej odtujen od težav in potreb ljudi, še posebej tistih, ki živijo ob mejah. Vnovična potrditev, da slovenska Istra ni nič drugega kot periferno območje države, ki v Ljubljani nima močnega glasu in ki šteje manj od lastnikov vikendov ali ljubiteljev sončenja na Hrvaškem. Miklavičevega mnenja in mnenja ljudi z Goriške, ki novo zaprtje meje doživljajo travmatično, ne delijo vsi. V Kopru ali Sežani neprepustnost meje pomirja. Težave prebivalcev, ločenih družin ali vseh tistih, ki so na delo na drugo stran prisiljeni potovati desetine kilometrov do odprtih mejnih prehodov, pač ne štejejo veliko.

Če je na severu Primorske meja v resnici izginila in njena sedanja vzpostavitev povzroča strah, ta v našem okolju pravzaprav nikoli ni povsem izginil, z leti se je celo okrepil. Ko je bilo konec potrebe po nakupu kavbojk in pralnega praška v Trstu, so se mnogi zavedli, da pravzaprav ni nobene potrebe po prehajanju meje, da bi videli, kaj se tam dogaja. Kako varno je ostati zaprt v lastnem majhnem svetu! Prav veliko ne zanima niti tistih, ki so se znašli razdeljeni med Slovenijo in Hrvaško: otroci na eni strani, ostarele matere na drugi. Če si hotel na Hrvaško, si moral za 15 dni v karanteno, ko si se vrnil v Slovenijo, si moral ostati doma sedem dni, nakar so te testirali. Prav malo je pomembno, če eden živi v Kaldaniji, drugi pa v Sečovljah, le par sto metrov proč. Če si prečkal mejo, te je čakala karantena. No, vsaj zanje se bo verjetno ta kalvarija končala. To bodo srečne “kolateralne žrtve” želje slovenskih lastnikov nepremičnin, ki se bodo lahko vrnili na hrvaške plaže.

Hrepenenje po Hrvaški bo na koncu rešilo vse naše obmejne težave. Zagreb skuša turistično sezono reševati s posebnimi koridorji. Ni izključeno, da bodo tudi Italijani končno smeli odpreti svoja kopališča. Navsezadnje so Italijani cenjeni gostje, morda malce glasni, vendar veliki gurmani in odprtih denarnic. In od tega lahko imajo korist tudi družine, ki jih ločuje meja. Slovenski rezidenti bodo mejo lahko prečkali z avtomobili, italijanski bodo z ladjo iz Trsta pripluli v Umag, Rovinj ali Novigrad. Nonoti bodo končno lahko spet objeli vnuke, fantje svoje punce. Meja bo lahko ostala zaprta, da bi Slovenijo obvarovala pred virusom, ki bi utegnil priti iz Trsta ali Gorice, Hrvaška pa bo zapolnila svoje hotele in zadovoljila vse.


Preberite še


Najbolj brano