Festival amaterjev

Igra je preprosta. Če hočemo primerjati število okužb v Sloveniji s francoskimi ali italijanskimi, jih moramo pomnožiti s 30. Cifra je impresivna. Še marca so stvari tekle odlično, virus je hušknil čez Slovenijo, ne da bi pustil hujše sledi. Podobno je bilo v celi vzhodni Evropi. Časniki so takrat poročali o katastrofalnem stanju v Italiji, gledali smo vojaške tovornjake s krstami v Bergamu, kaos v Španiji, vznemirljive nagovore Borisa Johnsona in nekontrolirano širitev virusa v Veliki Britaniji. Na drugi strani pa red, disciplina in učinkovitost Ljubljane, Prage ali Budimpešte. Virus je prizadel kakšnega starostnika v domovih za ostarele, ni pa se širil izven. Sedaj se obroč zapira okoli nas. Potuje po naših mestih, vstopa v podjetja, kjer delamo, v šole, v katere hodijo naši otroci. Vedno manj je ljudi, ki lahko rečejo, da ne poznajo nikogar, ki bi se okužil. Kljub temu se virusa številni ne bojijo, alarmantna opozorila politike pa so sprejeta s približno toliko resnosti kot klici na pomoč “volk je, volk!” obupanega pastirčka iz risanke. Družbena omrežja širijo teorije zarot, nošenje maske na prostem pa je dojeto kot nepotreben ukaz. Številni je ne nosijo, drugi si z njo grejejo brado, nekateri pa se delajo, da jo uporabljajo tako, da jo obešajo pod nos. Odveč je reči, da tako nameščena maska ne koristi ničemur.

Vedeli smo, da se bodo stvari odvijale tako, so govorili strokovnjaki, in njihove trditve so potrdili statistični podatki. Ampak državljani niso hoteli restrikcij, zaprtih lokalov, mask: vladajoči razred pa zaradi strahu pred izgubo dobrega kosa volilnega telesa ni bil v stanju uveljaviti ničesar. V Evropi, Združenih državah Amerike in Sloveniji so politiki na prizorišču pač to, kar so. Javno mnenje jih že leta kritizira. V očeh večine je vsakdo, ki opravlja politično funkcijo, pač dobičkar. Posledično so tako na levi kot na desni ta hip ostali najslabši, oziroma tisti, ki nimajo drugih možnosti. Ne preseneča torej, da zdaj ne vedo, kaj bi, saj se niso pravočasno ovedli, da zima prihaja.

Nismo še pri žici na Trgu Evrope v Novi Gorici, ne manjka pa prav veliko. Ne prav dober občutek za tistega, ki živi ob meji. In za tiste Goričane ter nekaj ljudi iz Istre, ki so verjeli v pravljico o velikem skupnem prostoru brez meja.

V nekaj dneh smo tako iz domala popolne sproščenosti prešli v nenadno omejitev gibanja med regijami in na državnih mejah, od danes spet tudi med občinami. Težko je verjeti, da bo en teden spremenil stanje in da bo v kratkem vse spet postalo normalno. Jasno je, da v izogib kolapsu zdravstvenega sistema druge izbire ni bilo, jasno pa je tudi, da bi resne ukrepe lahko sprejeli prej in posledično manj.

Čemur bi se res lahko izognili, pa so predstave, ki nam jih prireja vlada z vladnim govorcem Jelkom Kacinom in družabniki. Kaotičen, nesorazmeren in vznemirjujoč način komunikacije z državljani. Vzemimo le primer razglasitve stanja epidemije. Zagotovo bi ga bilo bolje slišati med nagovorom Janeza Janše, kot pa da smo o tem dve uri zatem prebrali v njegovem tvitu. Vaja je bila ponovljena tudi v nedeljo zvečer glede omejitve gibanja med občinami. Za številne politike so družbena omrežja pravi bumerang, s katerim škodijo sebi in inštitucijam, ki jih predstavljajo. K vsemu prištejmo še nočne seje vlade in ukrepe, sprejete ob nenavadnih urah, običajno v petek zvečer ali konec tedna. Vse to ne pomirja prebivalstva in ne daje občutka, da je stanje pod nadzorom. Za pripravo na obdobje, ko se bo virus znova okrepil, je bilo na razpolago nekaj mesecev, sedaj pa se zdi neverjetno, da establišment pravzaprav daje občutek, da ne ve, kaj dela. Zadostuje primer z odlokom, ki je prebivalcem Obalno-kraške regije, tedaj še v oranžni coni, prepovedoval prehod regionalnih mej. Več kot 24 ur je bilo potrebno, da je z ministrstva za notranje zadeve prispel nejasen odgovor, da ukrep velja tudi za državno mejo. Bolje bi bilo to vedeti takoj, bolje bi bilo tudi, če bi tisti, ki so spisali ukrep, malce pomislili, preden so ga objavili. Sedaj je vseeno: nihče ne vstopa in nihče ne zapušča ne občine ne administrativne regije. Razen utemeljenih izjem. Nismo še pri žici na Trgu Evrope v Novi Gorici, ne manjka pa prav veliko. Ne prav dober občutek za tistega, ki živi ob meji. In za tiste Goričane ter nekaj ljudi iz Istre, ki so verjeli v pravljico o velikem skupnem prostoru brez meja.


Preberite še


Najbolj brano