To ni kolumna o Borisu Pahorju, to je kolumna o nas
Pred leti sem naletel na knjigo Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo, je dobršen del prebral kar v knjigarni, se nad njo navdušil in si jo priskrbel, potem pa njenega založnika ob vsakem snidenju moril, da me mora seznaniti z Jovanovićem, ker bi mu rad čestital zanjo in ga prosil za podpis v svoj izvod. “Ni problem, veš da, bova šla do njega, samo malo počakajva, je kar slab v zadnjem času,” je pravil vsakič znova. Enkrat vmes je šel, takrat je že kar težko hodil, tudi mimo mize, za katero sem na ljubljanski Igriški sedel, a knjige nisem imel v torbi, računal sem na založnika, da bova izpeljala načrt, predvsem pa mi je bilo nerodno pristopiti. Nekaj mesecev kasneje, na zadnji dan leta 2020, je Jovanović umrl in bilo je dokončno prepozno.
Opisana epizoda je seveda minorna in nepomembna, kaže pa na to, kako ljudje prepogosto zamudimo trenutek, ko bi morali reagirati, pa nismo. Tudi človeštvo se ob pogledu nazaj nikdar ne znebi samospraševanja o tem, ali je v trenutku nekega dogodka vedelo, da je priča zgodovini, ki je šla pravkar mimo, sámo pa je morda zamudilo pravi trenutek.
Človeštvo se ob pogledu nazaj nikdar ne znebi samospraševanja o tem, ali je v trenutku nekega dogodka vedelo, da je priča zgodovini, ki je šla pravkar mimo, sámo pa je morda zamudilo pravi trenutek.
So, denimo, vrhovni boljševiki, ko so ignorirali Leninovo svarilo na smrtni postelji in namesto kolikor-toliko omikanih Trockega, Kamenjeva, Zinovjeva ali Buharina na čelo partije spustili podivjanega sadista Stalina, vedeli, da si s tem v veliki meri podpisujejo smrtno obsodbo? Številne - tudi vse štiri tekmece - je namreč Džugašvili pospravil s poti.
Ali pa: so nemški aristokrati in industrialci v tridesetih letih minulega stoletja vedeli, da bo nadležni povzpetnik po rodu iz Avstrije, ki so ga gledali zviška, v kratkem krenil na svoje ponorelo vojskovanje in velik del sveta za kar nekaj časa oropal normalnosti?
Je Rosa Parks tistega dne, ko se je utrujena vračala z dela in se ji na jugu ZDA preprosto ni ljubilo odstopiti sedeža belemu sopotniku na avtobusu, vedela, da bo sprožila enega najbolj množičnih gibanj za človekove pravice v novejši zgodovini? Gospa je živela dovolj dolgo, da je videla dvakrat priseči Baracka Obamo.
So stotisoči mladih, ki so se v poznem poletju leta 1969 podajali na polje v bližini ameriškega mesta Woodstock, vedeli, da vstopajo v zgodovino popularne kulture? Francis Ford Coppola, Al Pacino, Marlon Brando in kompanija so na snemanju Botra obupovali, ker so bili prepričani, da sodelujejo pri nastanku kolosalnega poloma, ustvarili pa so enega največjih filmov v zgodovini. In ko smo že v tem času: smo sredi osemdesetih let, ko smo zbirali zadnje pare, da smo lahko kupili vstopnico za ogled Top Guna, vedeli, da bomo skoraj štirideset let kasneje v kinematografe vlačili svoje otroke, ki bodo po ogledu nadaljevanja iz dvorane prihajali prav tako navdušeni, film pa bo po prvem vikendu predvajanja podrl vse rekorde? Odgovor na vsa vprašanja je seveda jasen “ne”. Nihče od njih/nas ni vedel, da se nam pred očmi dogaja zgodovina.
Ni jih več veliko, ki so vse opisane dogodke in procese doživeli, jih spremljali, si o njih ustvarjali mnenje. V ponedeljek preminuli Boris Pahor je bil eden od njih. Živel je dolgo, priča je bil skoraj celotnemu dvajsetemu stoletju, bil je, kot so ga označili na BBC, “mož, ki je preveč videl”. Bil je sodobnik Vitomila Zupana in Dušana Pirjevca, prijateljeval je z le malo starejšim Edvardom Kocbekom, ko je umrl Ivan Cankar, je bil sam predšolski fantič v Trstu. Preživel je dve svetovni vojni in dočakal, pravijo nekateri, začetek tretje. Tri brutalne totalitarne režime je drobni mož s Kontovela nad Trstom pospremil v zgodovino, ob tem pa Trst in slovenstvo postavil na svetovni literarni zemljevid. Bil je zgodovina na dveh nogah. Njen destilat.
In vendar je bil vsaj do osamosvojitve in doma spregledan in zamolčan. Razumljivo - če objaviš pričevanje o povojnih pobojih in to temo sredi sedemdesetih postaviš v središče družbenega zavedanja, ti udeleženci krvavih dogodkov in njihovi nasledniki najbrž ne ploskajo. Če se da s tabo zelo kvalitetno skregati in si ne pustiš rad kljubovati, kot je zanj včeraj v Dnevniku zapisala Nataša Kramberger, no, potem si za marsikoga prezahtevem sogovornik in se od tebe sčasoma začnejo odvračati. A vse to je manjše od zgodovine, ki jo je ta človek nosil v sebi, in to je marsikdo spregledal. Zdaj je prepozno - kot je bilo prepozno tistega dne na Igriški in je knjiga ostala nepodpisana.
A nauk je tu: med nami so že drugi pričevalci zgodovine, ki so jo (so)ustvarjali in od katerih se moramo učiti. Velja jim prisluhniti in jih pustiti do besede - četudi se z njimi globoko ne strinjamo. Temu se reče svoboda duha.