Se iz zgodovine res nismo čisto nič naučili?

Vprašanje iz naslova te kolumne smo si množično zastavljali, ko smo se tisto pozno februarsko četrtkovo jutro zbudili in so nas na telefonih pričakala obvestila domačih in svetovnih medijev, da so ruske enote vstopile v Ukrajino.

“Kako, a kar tako so šli čez mejo?”

Po vzajemnih gospodarskih sankcijah in izganjanju diplomatov, po ponovnem vzpostavljanju vizumskih omejitev in zapiranju meja, po izganjanju Čajkovskega in Dostojevskega in po zapiranju ruskih kulturnih centrov, ni bilo nobenega premika na bolje. Nasprotno, dobili smo Bučo. In obet, da bo še huje.

“Ja, kar tako so šli čez mejo.”

“Ampak ali ni Ukrajina samostojna država z operativno vlado, nadzorom nad svojim ozemljem, članica OZN, z lastno valuto, jezikom, zgodovino, nacionalno identiteto, kulturo in vsem ostalim, kar neko skupnost dela nacijo?”

“Je. Ampak Rusija je velika in si to lahko privošči v brk celemu svetu.”

“Ampak to pomeni, da se tudi čez našo mejo lahko nekdo kar sprehodi?”

“Načeloma ne, ampak ja.”

Tako nekako so tiste prve dni vojne zveneli pogovori in večina se jih je končala z zmajevanjem z glavo in mrmranjem, da se v devetdesetih letih, ko so divjale vojne po Balkanu, res nismo nič naučili. Vladimir Putin je uporabil natanko isti model, kot ga je 30 let prej uporabil Slobodan Milošević, ki pa si ga seveda ni izmislil sam, pač pa ga je pobral od Adolfa Hitlerja s konca tridesetih let 20. stoletja. Tudi Hitler najbrž ni bil čisto izviren, kaj je gotovo pobral vsaj od iredentistične politike svojega kompanjona Mussolinija. In tako nazaj v zgodovino.

Model gre nekako takole: ko te zamika sosedova zemlja, tam najdi svoje ljudi, se poveži z njimi, jim vcepi v glavo, da so preganjani, pomagaj jim izvoliti svoje marionete, pošiljaj jim orožje, potem pa jim v pravem trenutku prihiti na pomoč in svetovni javnosti začni prodajati zgodbe o tem, kako si bil v to prisiljen. Kot so naši predniki ta model lahko v živo opazovali v Sudetih, mi pa v Kninu in Vukovarju in Banjaluki in Sarajevu in v številnih drugih mestih, ga lahko danes gledamo v Mariupolju, Harkovu, Odesi, že prej na Krimu, v krajih in mestih, za katera smo v glavnem vedeli iz romanov ali črnobelih dokumentarnih filmov o drugi svetovni vojni.

In ga gledamo v Buči.

V kraju, za katerega nas velika večina do minulega konca tedna še nikdar ni slišala, kaj šele, da bi ga znali najti na zemljevidu. Zadnje dni za Bučo vemo vsi. Prizori, ki so te dni v svet prišli iz tega mesta, so strašljivi in ob njih verjetno vsakdo pomisli na “svojo” zgodovinsko vzporednico. Fotografije likvidiranih ljudi z rokami, zvezanimi na hrbtu, nekomu zbudijo misel na Kočevski rog, drugi pomisli na Vukovar, tretji na Katin, četrti na Srebrenico … Skupni imenovalec vseh naštetih krajev je, da nam služijo kot opomnik, kako hitro v resnici človek preneha biti človek, razmišljujoče in čuteče bitje. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je včeraj izjavil, da nas odkritja, hujša od teh v Buči, še čakajo. Raje si ne predstavljamo, kaj bi lahko to bilo. In hkrati upamo, da gre vendarle za izjavo v funkciji propagande in mobiliziranja mednarodne javnosti in predvsem politike, da bi odločneje posegla v dogajanje v Ukrajini. Po obetavnih signalih z nedavnih istanbulskih pogajanj, ki smo jih vsi razumeli kot majhen korak proti koncu vojne, je z Bučo prišla streznitev in novo zavedanje, da imamo, ko govorimo o Putinu, opraviti s ciničnim in brezčutnim politikom, ki vsakič znova stopi še korak naprej v smeri, iz katere bi ga svet želel odvrniti.

Dodatna zagata zahoda je, da je Rusija preprosto prevelika, premočna, preveč vplivna in preveč bogata, da bi se nanjo dalo zlahka pritisniti. Da v primeru Rusije te stvari ne gredo tako zlahka, čutimo ob vsakem obisku bencinskega servisa in z vsako položnico za ogrevanje. Enačba je preprosta - če Rusija omeji ali povsem zapre dobavo energentov “sovražnikom” - ni daleč čas, ko se bo to besedo začelo pisati brez navednic - se cene povzpnejo v višave, kot to doživljamo zdaj. In ker so politične usode zahodnih voditeljev odvisne od volitev, teh pa se ponavadi ne dobiva z draginjo in slabšim življenjem svojih državljanov, vemo, kako se stvar lahko konča. Če se vojna ne bo končala razmeroma hitro, bomo priča igri izčrpavanja in vzajemnemu opazovanju, kdo dlje zdrži. Putin in Rusija, izpostavljena sankcijam, ali zahod, ki ga bo zeblo in se bo vozil na zelo draga pogonska goriva. Ne smemo pa tudi povsem izključiti najslabše možnosti, da bo namreč vojna kar trajala, sankcije pa bodo sčasoma. le še na papirju. Ne bi bilo prvič.

Dogajanje pa se ves čas le stopnjuje na slabše. Po vzajemnih gospodarskih sankcijah in prav tako vzajemnem izganjanju diplomatov, po ponovnem vzpostavljanju vizumskih omejitev in zapiranju meja, po izganjanju ruskih umetnikov, tudi Čajkovskega in Dostojevskega, in po zapiranju ruskih kulturnih centrov, ni bilo nobenega premika na bolje. Nasprotno, dobili smo Bučo. In obet, da bo še huje.

Se torej prav res nismo nič naučili? Svetu res ni jasno, da bomo s podaljševanjem vojne vsi živeli samo slabše? Očitno ne.


Preberite še


Najbolj brano