Nova hladna vojna je tu. Že nekaj časa.
Spomin je tudi po dobrih 20 letih še zelo živ: peterburška železniška postaja je bila ravno tisti trenutek, ko je bilo treba ujeti večerni vlak, polna ljudi in policije, številni prehodi in hodniki pa zaprti.
- “Kaj pa je, kaj se dogaja?”
Zahodni obveščevalci te dni mrzlično premlevajo vse morebitne odtenke Putinovega govora na Rdečem trgu, a za zdaj ni videti, da bodo v njem našli kaj prelomnega. Pretkani vohun Putin je bil (tudi) tokrat korak pred zasledovalci in jim ni dal tistega, kar so si obetali. Še vedno velja, da bo vojne konec, ko se bodo za to odločili v Kremlju.
- “Veterani gredo. Potujejo v Moskvo na proslavo.”
In res, čez nekaj minut so se po peronu, ki so ga povsem izpraznili samo za njih, sprehodili priletni moški, številni že ob pomoči palice, na prsih so imeli obešene vrste in vrste odlikovanj, spremljal pa jih je glasen aplavz naključno zbranih potnikov. Prizor je bil ganljiv. Tistega večera so bili središče milijonskega Peterburga možje, veterani druge svetovne vojne, velike domovinske vojne, kot ji pravijo tam. Počasi so se vkrcali na znamenito Rdečo strelo, ki jih je naslednje jutro pripeljala v središče ruske prestolnice, kjer so se nekaj dni kasneje udeležili parade na Rdečem trgu. Namenili so jim cel vlak, ki še vedno velja za najprestižnejšega na ruskih tirih, in za to, da so se nanj v miru in brez priganjanja vkrcali, za morda tri četrt ure zaprli velik del postaje.
Če bi morali tisti prizor opisati z eno ali dvema besedama, bi bili ti besedi “ponos” in “hvaležnost”. In ker je prav v tistih zgodnjemajskih dneh doma divjalo še eno poglavje večnega kulturnega boja na temo partizanov in domobrancev, se je ta ponos, ki bi ga človek tistega večera skoraj lahko otipal, tako prisoten je bil, neizbrisno vtisnil v spomin. Dvoma o tem, kdo je kje nekoč stal, ni bilo.
Vladimir Putin je bil takrat na oblasti šele kakšno leto dni, kot Jelcinov izbranec je bil velika neznanka, bolj ali manj se je vedelo, da prihaja iz obveščevalskih vrst, da je dolgo delal v vzhodnonemškem Dresdnu in da sodi v peterburški klan ruske politike. Takrat si verjetno prav nihče ni predstavljal, da bo gospodar Kremlja še dobrih 20 let kasneje. To si je v prvi fazi zagotovil z naslonitvijo na svoje stanovske tovariše, nekdanje obveščevalce, ki jim v Rusiji pravijo siloviki, v naslednji pa z obuditvijo ideje o Rusiji kot svetovni supersili. Ideje, ki jo je hitro začel tudi udejanjati.
In od tod izvira še ena nekoč težko predstavljiva reč, ki pa smo jo v ponedeljek dopoldne doživeli. Namreč to, da smo leta 2022 na osrednjem moskovskem trgu poslušali nagovor v najsvetlejši tradiciji hladnovojne retorike, začenši z zunanjim sovražnikom, ki da se tik za mejo pripravlja na napad. Rusko agresijo na sosednjo Ukrajino je izzval zahod, v Ukrajini branijo domovino, poti nazaj ni, Rusija je suverena, samostojna in predvsem močna, so bila sporočila tokratnega prazničnega nagovora. 9. maj, največji ruski posvetni praznik, je bil desetletja namenjen slavljenju velike zmage v vojni, v kateri je Sovjetska zveza izgubila 27 milijonov življenj. V ponedeljek smo bili namesto spoštljivega slavljenja preteklosti priča sporočilu o moči, ki je Vladimir Putin ne bo okleval uporabiti.
Hladnovojna retorika se seveda ni pojavila od nikoder. Vse pogostejša so tako opozorila poznavalcev geopolitike, da je zahod v resnici storil napako, ko je po razpadu Sovjetske zveze na njene naslednice, v prvi vrsti Rusijo, gledal zviška in ni bil pripravljen sprejeti bolj partnerskega odnosa. Danes svet žanje plodove nepremišljenega ravnanja v kaotičnih devetdesetih, ko je bil sinonim za Rusijo ne vselej povsem zanesljivi Boris Jelcin. Putin je po vzponu na oblast zahodu celo ponujal roko sodelovanja, a je bila zavrnjena. Logiko hladne vojne, ki jo zdaj opazujemo v Moskvi, smo na oni strani Atlantika lahko spremljali v začetku stoletja, ko je ZDA vodil George Bush mlajši. Trdi neokonservativci iz Reaganovega časa - Dick Cheney, Donald Rumsfeld, Paul Bremer in drugi - , so tedaj okrog predsednika zgradili trden ideološki zid, pri čemer so potrebovali zunanjega sovražnika, tega pa so zlahka našli v Putinu in Rusiji. Tistem Putinu, ki danes prav tako mobilizira s sklicevanjem na zunanjega sovražnika.
Zahod pa je po padcu Berlinskega zidu in socialističnih režimov očitno podcenil tudi rusko samopercepcijo. Moderni Rusi se namreč vidijo kot nasledniki velikega ruskega imperija, svojih carskih družin ter revolucionarjev Lenina in predvsem Stalina. To so bili ljudje, ki so državi zagotavljali vlogo, ki ji po mnenju velike večine današnjih Rusov pripada, nerazvitost velikega dela cesarstva ali Stalinove zločine pa se pri tem prikladno pozabi.
Vprašanje za milijardo evrov je, v katero smer bo zavila rusko-ukrajinska vojna. Svet je s strahom pričakoval Putinov ponedeljkov govor na Rdečem trgu, saj so se mnogi bali, da bo v zvezi z njo sporočil kaj pomenljivega. Vrhovi zahodnih obveščevalnih služb te dni mrzlično premlevajo vse morebitne odtenke govora, a za zdaj ni videti, da bodo v njem našli kaj prelomnega. Pretkani vohun Putin je bil (tudi) tokrat korak pred zasledovalci in jim ni dal tistega, kar so si obetali. Še vedno velja, da bo vojne konec, ko se bodo za to odločili v Kremlju.