Medeni tedni Roberta G.
Če bi me Robert Golob po kakšnem spletu okoliščin vprašal za nasvet, kaj početi v dneh med zmagovito volilno nedeljo in prisego njegove vlade, bi mu najbrž na prvem mestu svetoval, naj preprosto uživa. Tako dobro, kot se lahko ima v času od zmagovite nedelje do prisege vlade, se namreč ne bo imel vse do trenutka, ko bo moral oditi z oblasti. Bolje od tega ne bo več. Za nič ni odgovoren, še manj je za kaj kriv, njegova večina v državnem zboru pa je dovolj prepričljiva, da lahko postavlja pogoje na levo in desno in izbira, s kom bo vladal. Javnost mu še ne more izstavljati računov, v javnomnenjskih anketah pa bo prve tedne in mesece svoje vladavine zelo verjetno kraljeval. Če parafraziramo Jelka Kacina: naj uživa, dokler lahko.
Že uveljavljena zakonitost pri novih političnih projektih je, da v začetku pritegnejo vseh vrst podpornike, med njimi tudi številne koristolovce, katerih del sčasoma iz ozadja začne poskušati prevzemati stranko, drugi, manj uspešni, pa se od nje odmaknejo. Nekaterih strank zato že po nekaj letih ni mogoče spoznati, tako močno se je spremenil njihov vrh, najbolj znan primer je SMC, ki je po petih letih izgnal celo svojega ustanovnega predsednika. Morda si velja nekam spraviti seznam danes ključnih ljudi Gibanja Svoboda danes in ga primerjati s tistim čez dve, tri ali štiri leta. Če bodo na njem bolj ali manj enaki ljudje, bo to pomenilo, da se je stranka izognila opisani pasti in je na dobri poti, da postane resna stranka. Danes to namreč še zdaleč ni, v veliki meri gre za ohlapno interesno združenje s ključnim skupnim imenovalcem, nezadovoljstvom s sedanjim stanjem stvari.
Tako dobro, kot se lahko ima zdaj, se Robert Golob ne bo imel do odhoda z oblasti. Za nič ni odgovoren, še manj je za kaj kriv, javnost mu še ne more izstavljati računov, v javnomnenjskih anketah pa bo prve tedne in mesece svoje vladavine zelo verjetno kraljeval. Bolje od tega ne bo več. Če parafraziramo Jelka Kacina: naj uživa, dokler lahko.
V telefon Roberta Goloba so se že v nedeljo zvečer vsula sporočila s čestitkami, katerih velik del je imel v podtonu, da če je kakšna službica “za naše”, se pošiljatelj priporoča. Da je tega “kolikor čete”, je Golob v TV kamero med prazniki povedal tudi sam in resnično bo eden večjih izzivov, kako se ubraniti pred navalom prijateljev in “prijateljev”, ki bi od vzpona na oblast želeli nekaj imeti. Teh ne bo manjkalo, Golobov vzpon se je namreč zgodil ne le zaradi naveličanosti nad Janševim režimom, pač pa tudi zaradi močne podpore političnega in civilnodružbenega ozadja, ki bo razumljivo želelo uresničiti svoje cilje. To je povsem legitimno in del politične igre v vseh sistemih, naloga tistih na oblasti pa je, da te apetite brzdajo, jih usmerjajo, tudi omejujejo in jim podlegajo zelo selektivno. Če bo popuščanja preveč, čez čas ne bo nobene razlike med odhajajočo in prihajajočo oblastjo, obe se bosta “odlikovali” po tem, da bosta v prvi vrsti poskrbeli za svoje. Kot državljani smemo upati, da bo tokrat vendarle drugače in da bo plenjenja manj oziroma ga ne bo, tudi Golobove napovedi gredo v to smer. A kot smo se že zdavnaj naučili, napovedi so eno, njihovo uresničevanje pa nekaj povsem drugega, zato velja z zanimanjem spremljati prve poteze. In si želeti, da se ne bodo prehitro pojavili ljudje, kakršen je bil nekoč davno Gregor Golobič, kasneje pa v Cerarjevem času Aleksander Kešeljević ali Erik Kopač, v Šarčevem Damir Črnčec, v iztekajočem se Janševem pa Franci Matoz. Mojstri torej, ki igrajo ključno vlogo pri kadrovanju in deljenju državnih poslov.
Kar nekaj menjav na ključnih mestih bo seveda treba opraviti, depolitizirati bo treba policijo in RTV, vladno komuniciranje bo treba spet postaviti na približno dostojno raven, paradržavno gospodarstvo bo treba izviti iz neposrednega primeža vlade. Ničesar od tega ne bo mogoče doseči brez menjav, pri čemer bi Golob in njegovi storili veliko napako, če bi podlegli oblastniški evforiji. Del njihovih volilcev sicer pričakuje radikalno ukrepanje tudi na kadrovskem področju, v minulih dneh so se na spletnih omrežjih že pojavili nekakšni seznami tistih, ki bi jih morali “odrezati”, češ, da so bili del janšistične politike ali nekaj takega. Nova oblast si bo največjo uslugo storila, če bo tovrstne poskuse spregledala, četudi za ceno padca podpore v radikalnejšem delu svojega volilnega bazena.
Seznam nalog nove vlade je namreč dovolj dolg in zahteven, da bo treba delovati mimo revolucionarne vneme. Vse je bilo že napisano in povedano o potrebi po normaliziranju družbe in odnosov v njej, a tudi to ni ključna naloga. Ključno za novo oblast bo moralo biti iskanje rešitev za zavoženi zdravstveni sistem, mladim bo treba ponuditi vsaj približno dostopen nepremičninski trg, obrzdati bo treba beg možganov v tujino, poiskati odgovor na vprašanje, kakšen bo pokojninski sistem čez 20 ali 30 let, in se prilagoditi podnebnim spremembam. Pa tudi to še ni vse! Zelo v kratkem bo treba najti odgovor na energetsko, prehransko in vse druge draginje, digitalizirati in debirokratizirati družbo, omejiti korupcijo in, če bo ostalo še kaj volje in energije, politiki vrniti vsaj za silo spodobno ime. Vse to bodo morali opraviti, pri čemer se bodo morali kmalu nehati sklicevati na slabo dediščino odhajajoče vlade. V minulih dveh letih smo se tega naposlušali in naveličali.
Svojevrstne medene tedne bi lahko užival tudi Janez Janša. Vsi problemi te države zelo kmalu ne bodo več njegovi, rešitve bo moral iskati nekdo drug. Sam se bo moral odločiti le, ali bo kot vodja opozicije kolikor toliko spodoben ali ne. Da se razumemo, opozicija je na svetu zato, da spotika vlado, a neke meje spodobnosti vendarle obstajajo. In podtikanje min naslednikom ne sodi med spodobna dejanja. Včerajšnji manever vodstva nacionalne TV, ki je sklenilo de facto ukiniti oddajo Studio City v doslej znani obliki, vključno z menjavo voditelja, kaže, da se je režim odločil oklepati prigrabljenih vzvodov za vsako ceno. Ne smemo se namreč slepiti, da so družbenopolitični delavci na Kolodvorski delovali samostojno in mimo navodil s politbiroja na Trstenjakovi. Če k temu prištejemo še Janševo mino v obliki kaznovanja državljanov, ki niso ponovno izvolili dosedanje vlade, ta pa je ob prvi priložnosti sprostila cene goriva, dobimo vtis, kako si predstavljajo svojo opozicijsko vlogo. Ob odhodu bodo za seboj pustili minsko polje in računali na čim več škode. Prihajajoče po vsem sodeč čaka peklenski mandat.