Marta Kos in njeno ogledalo vsem nam
Ena glavnih “novic”, če ne kar glavna, minulega tedna je bil prav gotovo nastop svetovalke Roberta Goloba za zunanjo politiko Marte Kos na predvolilnem soočenju na javni televiziji. Za tiste, ki niste gledali: najprej je za uvod popravila neko napačno navedbo voditelja, potem je v kamero povedala zahtevo njenega Gibanja svoboda po odstopu direktorja RTV, kasneje pa je do konca oddaje artikulirano, spoštljivo, a nepopustljivo, kritizirala oblast in argumentirala, kako bodo delali bolje, če pridejo na oblast. Na očitno grozo reveža voditelja, ki ga je kombinacija vljudnosti na eni in ostrine na drugi strani ujela povsem nepripravljenega in ji niti približno ni bil sposoben parirati.
Kar lahko celo razumemo.
Navdušenje nad nastopom Marte Kos ne govori toliko o njenem nastopu, kolikor govori o okolju, v katerem se je ta nastop zgodil. Govorimo o okolju rasističnih nebuloz Žana Mahniča, kur nesnic Emila Rojca, prostitutk Janeza Janše, pregledov mednožja Pavleta Ruparja in podobnem.
Voditelji na slovenskih televizijah so bili v zadnjih desetih ali dvajsetih letih namreč soočeni z dvema tipoma sogovornikov. V prvega sodijo pahorjansko-šarčevsko-cerarjevsko-fajonsko-bratuševski sogovorniki, ki močno pazijo, da ne prestopijo meje še sprejemljivega. Borut Pahor se voditeljem dobrika z naslavljanjem po imenu - ampak to Eriki Žnidaršič počne tudi Aleš Hojs - Marjan Šarec še vedno strese kakšen dovtip, Tanja Fajon je prijazna in uglajena, Alenka Bratušek kontrolirano agresivna ..., a gledalec pri nobenem od njih ne dobi občutka, da je voditelju pogovor mučen. Česar ne bi mogli reči za pogovore s politiki z druge strani političnega spektra. Tam so Aleš Hojs, Franc Kangler, kakšen Alojz Kovšca in Emil Rojc, kot župan je “blestel” Marko Bandelli ... In seveda Janez Janša. Pri njih ima gledalec ves čas občutek, da sogovornika držijo v šahu, ker nikdar ne ve, kdaj bodo šli nadenj z retorično bombo, na katero ni pripravljen. Janez Janša, denimo, zelo rad vzdržuje napetost točno s tem. Že pred časom sta bila rutinerja Igor E. Bergant in v zadnjem času enkrat ali dvakrat Tanja Starič vidno nervozna, ko se je med intervjujem zaganjal v delo TV Slovenija, kot bi bila onadva tista, ki sta odgovorna za vse, kar je tam narobe. Med gledanjem teh intervjujev je bilo mučno gledalcu, kaj šele voditelju. Še bolj je sicer mučno gledati prijazna pomenkovanja namesto trdega izpraševanja, kar se je v zadnjem obdobju začelo seliti na nacionalko, ampak to je druga tema.
Tu nekje, med tema ekstremoma, se je torej minuli četrtek pojavila Marta Kos. Po eni strani je marsikoga navdušila, po drugi pa je številne ogorčila. Ne glede na silovitost pozitivnih in negativnih reakcij je upravičeno obveljalo, da je tisti večer zablestela in zasenčila druge nastopajoče in predvsem voditelja. Dami se preprosto pozna, da jo je intelektualno v prvi vrsti oblikoval germanski svet, da je tam preživela precej časa in da je tamkajšnjo politično in siceršnjo kulturo ponotranjila. Za ilustracijo drobna osebna anekdota: ko sva bila pred mnogo leti dogovorjena za kosilo, je ob dogovorjenem času poklicala in se opravičila za triminutno zamudo, ker da išče parkirno mesto. Tri minute! Hvalevredna poteza, ki pa je v slovenski družbi, tudi med politiki, prejkone redkost.
In prav tu je težava.
Da namreč nekaj povsem običajnega razumemo kot nekaj izjemnega. Da sicer zelo dober politični nastop, a spet ne zgodovinski, kujemo v nebo, kot bi bili priča novemu I Have a Dream Martina Luthra Kinga ali Kennedyjevemu Ich bin ein Berliner. Nastop je bil brez dvoma dober - ampak kaj smo pa pričakovali? Smo kot družba res že tako daleč, da nas navdušijo že artikuliranost, vljudnost, koherentnost in vsebinska prepričljivost nekega javnega nastopa? Ni bila to včasih neka osnovna norma, brez katere v politiko sploh ni bilo mogoče? Od politikov preprosto smemo in moramo pričakovati, da bodo vse to, kar je bila Marta Kos minuli četrtek.
O tem, kaj je šlo narobe, da smo v povprečju pristali daleč od tega, se lahko na dolgo pogovarjamo. Začelo se je najbrž, ko so sposobni in spodobni ugotovili, da se jim preprosto ne splača biti na prangerju za v bistvu ne prav visoko plačo. V politiko so začeli prihajati manj sposobni in manj spodobni, slabše vzgojeni in bolj neotesani. Hkrati pa se je surovi jezik družbenih omrežij začel prelivati v resnični svet, na kar je v ponedeljek zvečer v Odmevih opozoril Dejan Verčič. In zdaj imamo, kar imamo.
Navdušenje nad nastopom Marte Kos zato ne govori toliko o njenem nastopu, kolikor govori o okolju, v katerem se je ta nastop zgodil. Govorimo o okolju rasističnih nebuloz Žana Mahniča, kur nesnic Emila Rojca, prostitutk Janeza Janše, pregledov mednožja Pavleta Ruparja in podobnem. Žal so ti tisti, ki definirajo okvir javne razprave, pa se lahko na drugi strani Šarec, Fajonova ali Mesec še tako trudijo, da bi bilo drugače.
A ker upanje, pravijo, umre zadnje in ker se vsaka velika pot začne z majhnim korakom, nam še vedno ostane upanje. Upanje, da smo bili minuli četrtek priča prvemu koraku, da jih bo sledilo še veliko in da nam čez čas ne bo treba zardevati, ko bomo spremljali akrobacije v politiki.
In veste kaj? Tudi na to se da vplivati. Samo do volišča je treba.