Kampanja: brez presenečenj in večjih napak. Za zdaj.
Po prvem krogu predvolilnih soočenj na televizijah z resnim informativnim programom - sem v prvi vrsti sodi POP TV, zaradi kadrovskega mesarjenja vedno manj nacionalka, Planet TV pa je že povsem utopljen v vladni propagandni mašineriji - se strahovi, da bodo soočenja le koncentrirana izvedba dogajanja na družbenih omrežjih, niso potrdili. K sreči. Družbena omrežja so namreč postala platforma, ki javnost postavlja v položaj stalne predvolilne kampanje, zaradi svoje bolj ali manj neregulirane narave in posledičnega festivala zmerjanja in pljuvaštva pa ta privid stalne kampanje pušča grenak priokus. Ideja družbenih omrežij, ki se je še pred desetimi leti zdela kot obet neposredne komunikacije in izmenjave mnenj o relevantnih temah, se je povsem izrodila in postala le še en ugrabljeni prostor kričanja brez ambicije poiskati skupne imenovalce.
Stranke za zdaj niso postregle s presenečenji, ne v pozitivno, ne v negativno smer. Na desni strani dominira SDS Janeza Janše, Matej Tonin in Zdravko Počivalšek se od njega skušata distancirati, a jima ne gre preveč dobro od rok. Dve sila turbulentni leti v koaliciji se morata nekje poznati. Zdravko Počivalšek ima nastope naštudirane in točno ve, kaj mora oziroma želi povedati, in se tega drži. Pri tem ne deluje sproščeno, ampak to nikdar ni bila njegova odlika. Zelo očitno nagovarja suburbani in ruralni del Slovenije. Koga s svojim “stopimo skupaj, imejmo se radi” pristopom nagovarja Matej Tonin, ni povsem jasno, zelo verjetno pa vse, ki so se prenažrli razdeljenosti v politiki. Glede na to, s kom je sovladal, se je tega domislil dobri dve leti prepozno.
Znova se izkazuje, da je največji mojster zbujanja pozornosti in (samo)promocije Janez Janša. V prvem tednu kampanje se je vzpostavil kot lik Keyserja Sözeja iz filma Osumljenih pet; ves čas govorijo o njem, se z njim ukvarjajo in živijo v strahu pred njim, on pa se sploh ne pojavi.
Na levici oziroma levi sredini skupina, imenovana Kul, deluje kar usklajeno, Alenka Bratušek, Tanja Fajon, Marjan Šarec in Luka Mesec se medsebojno ne napadajo in se ne zažirajo en v drugega. Glede na njihovo skupno zgodovino, ki ni bila najbolj produktivna, je to napredek. Tanja Fajon je v nastopih prepričljiva in suverena, Alenka Bratušek poudarja svojo izvedenost v svetu številk, Marjan Šarec za zdaj brzda sicer prikupno tendenco - če je le ni v prevelikih odmerkih - nastopati kot človek iz ljudstva, Luka Mesec pa je na televiziji tradicionalno dober (le še nekdo naj ga opozori, naj za božjo voljo sname tisto debelo zlato verigo z vratu).
Veliko pričakujočih pogledov je bilo usmerjenih v Roberta Goloba. Za zdaj ni storil večje napake, njegov populizem in nastopaštvo sta dobro dozirana. Svoje visoke prihodke v preteklosti in iz njih izhajajoče očitke je uspešno nevtraliziral, zanj in njegovo politično pot niso bili pogubni. Z Alešem Hojsom sta razvila nek ljubezensko-sovražni odnos, Golob Hojsu pravi “policijski minister”, ta njemu “elektro oligarh”. Povsem simpatično, čeprav je seveda iz letala videti, da si gresta na živce.
Znova se izkazuje, da je največji mojster zbujanja pozornosti in (samo)promocije Janez Janša. Doslej ga na soočenja ni bilo, njegovo sporočilo v podtekstu je, da rešuje resne probleme in se nima časa ukvarjati z malenkostmi. V prvem tednu se je vzpostavil kot lik Keyserja Sözeja iz filma Osumljenih pet; ves čas govorijo o njem, se z njim ukvarjajo in živijo v strahu pred njim, on pa se sploh ne pojavi. Z zanimanjem spremljamo, kako bo svoje pojavljanje načrtoval v naslednjih treh tednih, se pa objestnost izzivalcev, ki mu očitajo strahopetnost in izogibanje soočenju, utegne odbiti njim v glavo.
Pod črto lahko ugotovimo, da je zavijanje z očmi ob izpadih vodilnih politikov obrodilo nekaj sadov, dosedanje razprave so bile na spodobni ravni. Težava je v tem, ker vsi dobro vemo, da gre za začasno stanje in da se bo zmerjanje začelo v trenutku, ko obnašanje ne bo več pod drobnogledom tistih, od katerih je odvisno politično preživetje strank in posameznikov - volilcev.
Po vsebinski plati tematski lok razprave zaznamuje dogajanje v Ukrajini s svojimi posledicami za Slovenijo. Cene energentov, hrane, varnostni in humanitarni izzivi so teme, ki so aktualne ta čas in mimo njih ne moremo. Ostale teme tako ostajajo malce v ozadju, kar ni najbolje. Še vedno je namreč upati, da bo vojna minila v kratkem in da bodo naša življenja zaznamovale druge teme. Denimo razpadajoči zdravstveni sistem. Po drugi strani pa je to morda celo dobro, zaradi Ukrajine je manj časa za visokoleteče obljube, kot je ta, da bo SDS vpeljala obvezno 13. plačo in dve dodatni pokojnini. Samo še denar bo treba poiskati - če ne drugače, pa z novim zadolževanjem. Vladna stran nam tako ali tako že ves čas dopoveduje, da se nam zadolževanje celo splača.