Borut Šuklje bo tukajšnji normalnosti še kako manjkal

Ob približevanju nove obletnice slovenske državnosti se v misli in pogovore pogosto vplete primerjava s časom pred dobrimi tridesetimi leti in obdobjem, ki mu je sledilo. Prevladujoče prepričanje je, da je bilo nekoč bolje, čeprav smo imeli manj in je bila prihodnost manj gotova, svoje k temu prepričanju doda tudi dejstvo, da smo bili dobrih 30 let mlajši.

Skozi primerjave nekoč-danes se vse bolj izrisuje tudi svojevrsten paradoks, ki ga je oblikovala zgodovina. Da smo namreč v začetnem obdobju slovenske državnosti imeli le redke izdelane in profesionalne politike, a je bila raven politične kulture veliko višja kot zdaj, ko imamo dodobra oblikovan sloj profesionalnih politikov. Danes manjka širine, dobronamernosti, načitanosti, manir, vse te vrline smo nekako uspeli nadomestiti s surovostjo, zamerljivostjo, agresivnostjo in zagledanostjo vase in v svoj prav. Pred desetletji so politiki morda res nastopali v poročnih oblekah izpred dvajsetih let, a so nekaj ugleda vendarle uživali. Danes je drugače; oblečeni so precej bolj izbrano, vsaj večina, a ugleda nimajo več skoraj nobenega. Izjeme so redke.

Politika je ob nastajanju slovenske države tudi sama do sebe vzdrževala nekakšno distanco, ni se jemala tako prekleto zares, kot imamo to priložnost opazovati zdaj, in pomemben kreator takšnega družbenega vzdušja je bil Borut Šuklje.

Ko je v nedeljo dopoldne v javnost prišla vest o smrti nekdanjega politika in diplomata, v zadnjem obdobju pa poslovneža Boruta Šukljeta, se je v mislih vsakogar, ki ga je poznal, najbrž zavrtel film spominov. Film, v katerem je bil ta mož široke razgledanosti, strpnosti, osebnega in političnega poguma ter stila - če bi jih še delali, bi bil lahko serijski zmagovalec lestvic najbolje oblečenih Slovencev - osrednja figura. Sodil je v generacijo politikov, ki je storila zgodovinske korake v procesu osamosvajanja, bil je med predlagatelji osamosvojitvenega plebiscita. Vselej je bil blagih besed, tudi v napetih trenutkih je znal izza hrbta resnobnega Janeza Drnovška pomežikniti in se nasmehniti, da bi razbil napetost. V devetdesetih letih je bil v vrhu slovenske politike, sodil je v najožji krog Drnovškovih zaupnikov, njegove zgodbe iz tistega časa smo sogovorniki vselej poslušali z mešanico čudenja in radovednosti. Prepletel jih je s (samo)ironijo, povedati pa jih je znal še bolje, kot jih je kasneje znal zapisati v svojih odmevnih kolumnah, dolgo jih je objavljal tudi v Primorskih novicah. Iz politike ga je odpeljalo v svetovalske vode, še prej pa v diplomacijo. Na prelomu stoletja je postal prvi slovenski veleposlanik v Beogradu in iz tistega časa droben osebni spomin, ki naj priča o njem kot človeku.

Ko so spomladi leta 2003 v atentatu ubili Zorana Djindjića, sem se, mlad novinar, še istega popoldneva odpravil v Beograd. Na tisti poti se je vsaj trikrat na telefonu izpisala njegova številka. “Si v redu? Imaš prenočišče? Če boš kaj potreboval, sporoči. Na srbski meji naj te ne prestrašijo policijske in vojaške blokade, če boš imel težave, me pokliči.” In tako naprej. Beograd je bil tiste marčevske dni eden centrov sveta, na pogreb so prihajali politiki in diplomati iz vsega sveta, kot veleposlanik je moral organizirati obisk tedanjega premierja Toneta Ropa in ministra Pavleta Gantarja, njega pa je skrbelo, kako se počuti nek novinar? Natanko tako. Jasno mu je bilo, da je odnose z mediji treba negovati, jih graditi, novinarje spoštovati, četudi ne pišejo vselej tako, kot bi mu ustrezalo. Medijev ni razumel kot sovražnike, prej zaveznike na poti v normalnost družbe.

Primerjava politike, kakršno je predstavljal Šuklje, in tem, kar živimo danes, se ponuja sama od sebe. Nestrinjanja v tistih devetdesetih politika ni jemala kot osebni napad, različna mnenja, tudi radikalno nasprotujoča si, pa niso bila razlog za sovraštvo. Pri čemer je politika v tistem obdobju sprejemala resnično pomembne odločitve in so bili časi napeti, nezaupanje med “novimi” in “starimi” pa precejšnje. Politika je tudi sama do sebe vzdrževala nekakšno distanco, ni se jemala tako prekleto zares, kot imamo to nesrečo opazovati zdaj, in pomemben kreator takšnega družbenega vzdušja je bil Borut Šuklje.

Zaradi njegovega odhoda je slovenski javni prostor od minulega konca tedna še za eno črtico manj odprt, manj omikan, manj svetovljanski in manj strpen. Le da tega morda še ne vemo vsi.


Preberite še


Najbolj brano