EPK je bil talec političnih igric
Zakaj Pirana in Istre niso izbrali za evropsko prestolnico kulture (EPK) leta 2025? Po vseh mogočih parametrih je namreč Piran s Tartinijem, srednjeveško arhitekturo in bogatim filmskim opusom bolj fotogenično in seksi mesto za kulturno prestolnico kot Ljubljana, Ptuj ali obe Gorici (povsem legitimno je, da Goričani mislite drugače), a mu je kljub temu spodletelo. V istrski kulturni in politični srenji sicer trdijo, da dnevi sestankovanja niso bili zaman ter da bo del projektov tako ali drugače izpeljan, a v isti sapi tudi drži, da so istrska mesta za EPK kandidirala, da bi zmagala, ne da bi izgubila.
V prvi vrsti velja ugotovitev, da je zmagovalna Nova Gorica imela izredno dobro pripravljen program, usklajeno in strokovno podprto ekipo, ki je imela na voljo predvsem več časa. Piran se je za kandidaturo odločil pozno, čeprav je bila ta sprva ponujena tudi prejšnjemu županu Petru Bossmanu, a je ni podprl, češ da naj se z njo ukvarja kar nov župan. Ta osnovna napaka je kasneje vodila v hitenje, skupina, ki je vodila projekt, pa ni imela dovolj časa za vzpostavitev kakovostnih kontaktov in komunikacij z vsemi vpletenimi.
EPK je postal talec merjenja politične moči. Od več kot stoterice istrskih politikov je strategiji kulture nasprotovala le dvanajsterica v piranskem občinskem svetu.
Zavoro projektu je tik pred zdajci dalo pismo direktorjev najpomembnejših kulturnih javnih zavodov, ki se je pred odločanjem znašlo v javnosti, predvsem pa čuden signal iz piranskega občinskega sveta, ko slednji ni podprl skupnega dokumenta o kulturni strategiji v Istri, kar bi pri ocenjevanju prinašalo dodatne točke. Seveda nihče ne more jamčiti, da bi v primeru podpore Piran res bil izbran za EPK, a je hkrati nedvomno, da to sporočilo njegovi kandidaturi ni koristilo.
Piranske opozicije pri tej odločitvi niso vodili strokovni in vsebinski razlogi, temveč je šlo zgolj za politično nagajanje županu Đeniu Zadkoviću, ki je EPK 2025 razglasil za enega svojih glavnih projektov. Ob GZOP in nekaterih večnih nezadovoljnežih so bistveno vlogo v tej nenačelni koaliciji odigrali piranski Socialni demokrati. Lanskega decembra, ko je potekala prva razprava o podpori EPK, ni bilo večjega nasprotovanja, a se je kasneje s spremembo ravnotežja političnih sil spreminjala tudi naklonjenost do kulturne strategije. EPK je postal talec merjenja politične moči. SD je v ostalih treh občinah enoglasno podprla strategijo, tudi sicer pa je od več kot stoterice istrskih politikov (župani, podžupani, direktorji občinskih uprav, občinski svetniki) strategiji nasprotovala le dvanajsterica v piranskem občinskem svetu.
To je bil hud poraz tudi za Martino Gamboz, ki je personalizirala kandidaturo istrskih mest. Izkazalo se je namreč, da je širša piranska kulturna srenja ni sprejela medse in da nekateri tega projekta niso ponotranjili zaradi projekta samega, temveč zato, ker je na tem mestu bila prav Martina Gamboz. Da je nekoč vodila piranski muzej, ki ga sedaj vodi prav Franco Juri, eden glavnih snovalcev protikoalicije direktorjev javnih zavodov, je še ena čudna okoliščina. Komunikacija z nekaterimi deležniki bi bila lahko izpeljana bolje, prav tako pa je dvom o dobrih namenih delovne skupine okrepila nerodno zapisana formulacija v strategiji, da naj bi bodoči zavod vodila prav Gambozova. In konstelacija sil se je obrnila tako, da je bilo to dovolj, da je omenjeni dokument ostal brez politične podpore, Piran pa brez EPK.
Po bitki je sicer lahko biti general, a dejstvo je, da je skupna kandidatura Gorice imela karizmo, srčnost ustvarjalcev in nekakšno človeško toplino, kar je pri malenkostnih razlikah pretehtalo. Zgodba o EPK v Istri je s tem končana, napak pa bi bilo, da bi zapravili sinergije, ki so bile vzpostavljene pri snovanju tega projekta. Rezultat kandidature je zagotovo utrditev zavesti med kulturnimi delavci, da se istrski prostor dojema kor regija in ne kot skupek občin, ki vsaka skrbi zase. Če bo Pirančanka v prihodnjih letih pogosteje prišla v Koper na koncert, Ankarančan ali Dekančan bo večkrat obiskal predstavo v Avditoriju, skupaj pa se bodo srečevali v novem izolskem kulturnem domu, bomo lahko rekli, da je kandidatura istrskih mest za EPK imela smisel in je prinesla kulturni razvoj.