Brez Lahov in Žabarjev očitno ne gre
Zdravstvena kriza nam je ponudila ponoven dokaz, da vrednost in pomembnost neke zadeve opazimo šele tedaj, ko je nimamo. Ko pa je med nami iz dneva v dan in se nam zdi samoumevna, jo jemljemo kot danost in pravico, ki je ne cenimo.
Tudi veliko prebivalcev treh istrskih mest je v zadnjih letih pogosto bentilo nad turisti, ki da samo povzročajo gnečo, hrup, onesnaženje in so sploh nebodigatreba v našem okolju. Najvišjo stopnjo zavračanja so gojili do dnevnih obiskovalcev: tistih, ki se pripeljejo z avtom, uživajo ob soncu in morju, v mošnjiček občin in lokalnih turističnih ponudnikov ne prispevajo skoraj ničesar, za povrh pa so še nesramni in arogantni. A se je kmalu v praksi izkazalo, kakšne multiplikativne učinke ima (oziroma v tokratnem primeru jih nima) turizem, ki je vpleten v vsakdanjost slehernika. Odsotnost gostov in potovanj ni vplivala samo na hotele, temveč so prihodki padli tudi gostincem, slaščičarnam, turističnim vodnikom, sobodajalcem, taksistom, frizerkam, trgovinam, izposojevalcem opreme na plažah, študentsko delo se je prepolovilo ... Skratka, ekonomija se je zaustavila.
In tako s(m)o vsi pričakali vrnitev v normalo, pri čemer “normalno življenje” pomeni kolone na cestah, drenjanje na plažah, polne promenade in ponovno preklinjanje teh “nepotrebnih” turistov od drugod.
Če na kaj, potem je koronakriza pokazala prav na našo medsebojno prepletenost in povezanost - niti ne toliko na globalizacijo, temveč na soodvisnost drug od drugega. Na to, da je bila starejša gospa v nebotičniku odvisna od svojih sosedov, gostinski lokal od gostov iz iste soseske, nekatere regije pa odvisne od obiska in turistov iz sosednjih držav, kar velja tudi za področje storitev, transporta, proizvodnih verig.
V slovenski Istri za razliko od Goriške niso postavljali visokoletečih zahtev za posebno pomoč, niti niso simbolično odstranjevali ovir na meji. Seveda je tudi tukajšnje življenje prepleteno s poslom in družabnimi stiki s Trstom in okolico, toda na severnem Primorskem so z integracijo naredili velik korak naprej. Tako v Istri niso pompozno obeležili ponovnega odprtja vseh mejnih prehodov, tega so se včeraj spomnili zgolj manjšinci z obeh strani meje. Zato seveda ne čudi, da se je Istranom po mesecih omejevalnih ukrepov začelo tožiti po turistih. Brez Žabarjev, kot posplošeno imenujejo obiskovalce iz osrednje Slovenije, in Lahov očitno ne gre. Ekonomija je pošteno kašljala. In tako s(m)o vsi pričakali vrnitev v normalo, pri čemer “normalno življenje” pomeni kolone na cestah, drenjanje na plažah, polne promenade in ponovno preklinjanje teh “nepotrebnih” turistov od drugod, ki motijo naš ljubi mir.
A kljub državnim ukrepom s sofinanciranjem čakanja na domu in turističnimi boni preživetje ni zagotovljeno vsem turističnim ponudnikom. V tem visokokonkurenčnem sektorju bodo tista podjetja, ki so na slabih temeljih, težko prebrodila krizo. Takšen primer je nekdanji hotel Metropol. Hrvaški lastniki, ki v zadnjih letih niso prav zgledno skrbeli za videz svoje lastnine, ga v tem poletju sploh ne nameravajo odpreti.
In zdaj vsi skupaj hrepenimo po tem, da drugega vala covida-19 ne bi bilo in bi se turizem lahko kar najhitreje pobral. A je to glede na obnašanje Italijanov, ki ni nič kaj odgovorno in samozaščitniško, malo verjetno, sploh ker je tudi Slovence kar nekako uspavala navidezna zmaga nad epidemijo.
Prav jezik, ki ga vojskovodje protivirusne vojne uporabljajo v javnosti, spominja na neke druge čase, na obdobje vojne. Krilatico, da sovražnik ne spi in se je potuhnil, je uporabljala tudi nova oblast še dolgo po letu 1945. S tem je opravičevala iskanje notranjih sovražnikov in izvajanje nasilja nad njimi. Tudi po osamosvojitveni vojni leta 1991 se je v očeh oblastnikov sovražnik potuhnil in čakal na najugodnejši trenutek za nov napad. No, obakrat je bil speči sovražnik neuspešen in lahko si samo želimo, da nam tudi novi koronavirus ne bo še enkrat obrnil življenja na glavo.