Podcenjevati fašizem - usodna napaka
Na eni zgornjih polic stoji nekaj stostranska zgodovinska knjiga z naslovom Adolf Hitler. Ob njej je najti nekaj manj obsežno delo z naslovom Tretji reich, obe analizirata eno temnejših obdobij v človeški zgodovini. Malo niže je Mussolinijeva biografija. Niz se nadaljuje s študijo Isaaca Deutcherja o Stalinu in zelo berljivo napisano Montefiorejevo Na dvoru rdečega carja, prav tako o Stalinu. Tam nekje je tudi delo z naslovom Buharinovi posljednji dani. Pirjevčev tris Jugoslavija - Tito in tovariši - Partizani, nekaj (avto)biografij znamenitih ameriških in britanskih novinarjev 20. stoletja, eno ali dve deli Igorja Omerze, biografija Martina Luthra Kinga, Izidorja Cankarja, Marije Terezije in Franca Jožefa, delo Anne Applebaum o sovjetskem sistemu Gulag in Previšićev Goli otok, Solženicinov Dan u životu Ivana Denisoviča, zbornik Temna stran meseca, v ljubljanskem delu družinske knjižnice je najti še študijo o Anteju Paveliću ...
Kaj je zdaj to? Domovanje kriptokomunista ali nekoga, ki bi si želel obnovitve nacifašizma? Ne eno ne drugo, preprosto je to nekaj knjig, ki so se nekomu z zanimanjem za novejšo zgodovino nabrale v zadnjih desetletjih. In zakaj pišemo vse to? Ker v Sloveniji imeti knjige, jih prebirati, hraniti, tudi postaja problem. Človeka se namreč da diskreditirati tudi na podlagi tega, s kakšnimi knjigami je obdan. Nizko smo padli. Na enem od družbenih omrežij se je te dni tako vnel kratek prepir med poslancema Brankom Grimsom in Marjanom Šarcem, v katerem je Grims izrazil upanje, da bodo ob neonacistu Urbanu Purgarju, ki je objavil stavek “Hitler je heroj” tožilci pod drobnogled vzeli tudi Marjana Šarca, ki je “po objavljenih podatkih podarjal knjige Adolfa Hitlerja, vključno z zloglasnim "Mein Kampf" Adolfa Hitlerja!!” Pustimo zdaj ob strani to, da je podatke objavil Grimsu in njegovim naklonjeni Požar, Šarec je Grimsu brž odgovoril, da nikdar ni šlo za Mein Kampf, pač pa za delo Iana Kershawa z naslovom Hitler, potem pa je “razprava” zajadrala v smer, kdo je s kom pasel krave, kakšno povprečje je kdo imel na faksu in koliko kdo popravnih izpitov v srednji šoli. Dolgčas.
Elementov fašizma, ki se pojavljajo v družbi, ne bi smeli spregledati. Ko enkrat dobijo domovinsko pravico, je prepozno. Kot bi rekel moder mož iz teh krajev: ko enkrat ljudje začnejo cepetati z nogami, jih nihče ne more ustaviti.
Je pa opisana zgodba le epizoda v širši zgodbi o počasnem plazenju elementov fašizma oziroma nacizma v polje družbeno sprejemljivega. To pa bi nas moralo skrbeti. Najprej je bila Štajerska varda, ki je stvari na terenu začela jemati malo v svoje roke. Potem so se v medijih začele pojavljati relativizacije holokavsta, povsem zares smo se morali ukvarjati s trditvami, da so Afričani leni in zabiti, zaradi česar je Afrika “celina brezupa”, Hitler je postal “heroj”, rumeni jopiči so postali “biseri”, policisti, ki so jih pospremili z enega od protestov, pa utegnejo izgubiti službo.
Vse to so elementi, ki jih ne bi smeli spregledati - njihovo podcenjevanje bi lahko bilo za razvoj dogodkov usodno. Kajti ko enkrat dobijo domovinsko pravico, je prepozno. Kot bi rekel moder mož iz teh krajev: ko enkrat ljudje začnejo cepetati z nogami, jih nihče ne more ustaviti. In preden kdo spomni na trapaste Kordiševe ideje o podržavljanju tovarn in stanovanj: pomembna razlika je to, da idej razgretega mladega poslanca nihče ne jemlje resno, še posebej pa nimajo zaslombe v nosilcih oblasti. Prej navedeni pogledi na svet pa imajo pogosto močno podporo režima, s čimer dobivajo pospešek.
V na začetku omenjeni knjigi Tretji reich je najti tudi opise, kako je nemška elita na prelomu iz dvajsetih v trideseta gledala na Hitlerja. Po spominu gre zgodba nekako takole: “Zviška smo ga gledali, kako je pred vrati, za katerimi so potekala naša ekskluzivna srečanja, moledoval vratarje, da ga spustijo notri. Ko pa se je hudič uspel izmuzniti noter, ga nihče ni uspel ustaviti.” Pri nas ne gledamo več prosjačenja, hudič je z eno nogo že notri. Na dogodku.