Pivec, Janša, Gantar, Erjavec in zgrešene prioritete
Sredi maja je bilo, ponedeljek zvečer, ko se je skozi preddverje Televizije Slovenija v Ljubljani usula skupina ljudi: v temno oblečene postave, v sredi v rožnato oblečena ženska postava, hitri koraki, predse osredotočeni pogledi, ki sporočajo, da so razmere resne, prostor je bil v hipu poln odzvanjanja korakov ... Tako kot so prihrumeli, so tudi odhrumeli, par sekund in jih že ni bilo več. Varnostniki, vozniki, tajnice, tajniki, piarovci, nadšefi in podšefi kabinetov, vsega je bilo. Vtis je bil, da prostore nacionalke zapušča svetovna državnica ali vsaj svetovna pop zvezda - a je bil napačen. Z intervjuja je odhajala “le” kmetijska ministrica Aleksandra Pivec. Vtis, ki ga je prizor pustil: nekdo, ki v ponedeljek zvečer na intervju pride s takšnim spremstvom, se jemlje odločno preresno, svoje delo v politiki jemlje kot poslanstvo, ne le kot službo.
Dobra dva meseca kasneje si je Aleksandra Pivec po neumnem zakuhala zoprnijo, iz katere se, to je že jasno, ne bo izvlekla nepoškodovana. Za ministrsko kariero ji za zdaj ni treba skrbeti, predsednik vlade Janez Janša je njeno sporno ravnanje v Sežani in Izoli že pokril, manj optimistična je lahko glede svojega položaja v stranki. Za ohranitev predsedniškega položaja se z vse številčnejšimi nasprotniki pod vodstvom dovčerajšnjega zaveznika Tomaža Gantarja zdaj spopada na proceduri in postopkovnih določilih, iz česar lahko sklepamo le to, da je obema stranema zmanjkalo drugih argumentov. Da se razumemo: spoštovanje procedure je v demokraciji ključno, a če je edini argument, ki ga imaš, procedura, si na tankem ledu.
Pokojninska blagajna je že leta na robu zloma in če ne zaradi upokojencev, bi se z njeno usodo moral nekdo ukvarjati v imenu današnje aktivne generacije. Ampak ne, v upokojenski stranki se namesto tega ukvarjajo s črkobralstvom o tem, kdo lahko odpokliče predsednico.
Na čelo stranke, naveličane večnega Karla Erjavca, se je Aleksandra Pivec povzpela v začetku leta in v pičlih šestih mesecih dosegla skoraj nemogoče: tudi nje so se naveličali. Gospa tako najbrž niti vseh terenskih odborov še ni uspela obiskati, že se bo morda morala posloviti. Pa bi stvari, če bi ob izbruhu afere konec julija ravnala vsaj malo inteligentno, lahko bile precej drugačne. Za začetek ne bi bilo odveč, če v prvem TV odzivu na zgodbo z Vinakrasom ne bi agresivno (poslanstvo, vidite!) trdila, da ji za zasebne poti ni treba nikomur kazati računov. (Gospa ministrica, treba je, ampak to zdaj najbrž že veste.) Od tistega nastopa na Pop TV je šlo vse skupaj le še navzdol, kje se bo ustavilo, bomo najbrž videli kmalu.
A politiki pridejo in gredo, številni nekoč “nepogrešljivi” so danes le opomba na dnu strani zgodovine. Zato je edino relevantno vprašanje, komu žaganje predsednice Desusa koristi in komu ne? V prvi vrsti koristi Janezu Janši, strankino ukvarjanje s sabo pomeni, da stranka do nadaljnjega ostaja v koaliciji. Prav gotovo dogajanje v stranki ne koristi sedanjim ali bodočim upokojencem, pokojninska blagajna je že leta na robu zloma in če ne zaradi današnjih upokojencev, bi se z njeno usodo moral nekdo ukvarjati v imenu današnje aktivne generacije. Ampak ne, v upokojenski stranki se namesto tega ukvarjajo s črkobralstvom o tem, kdo lahko odpokliče predsednico.
Predvsem pa: morda mu ne koristi, gotovo pa ob vsem skupaj neizmerno zadovoljstvo čuti januarja poraženi Karl Erjavec, ki mu gre sicer šteti v čast, da o dogajanju v nekoč njegovi stranki ni spregovoril niti besede. Vsaj javno ne. So pa spregovorili drugi in človek bi si zaželel nekaj več verodostojnosti. Ali pa stila. Ivo Vajgl, denimo, nekdanji poklicni politik, diplomat, nazadnje evropski poslanec, sicer pa eden rekorderjev po številu strank, katerih član ali simpatizer je bil, je izjavil, da je čas, da Pivčeva “spakira svojo torbico in odide”. Izjava je neprimerna na vsaj dveh ravneh. Prvič, ker jo je izrekel upokojeni politik, ki ga za komentiranje razmer v Desusu kvalificira le to, da mu je med prvim mandatom evropskega poslanca razpadla stranka (Zares) in je iskal stranko, s pomočjo katere bi bil še enkrat izvoljen. Našel jo je v Desusu. In drugič, ker političarko, ministrico, predsednico stranke, reducira na “tisto, ki nosi torbico”, s čimer ji odreka sleherno drugo kompetenco. Izjava, ki si je politik na račun političarke leta 2020 ne bi smel privoščiti.