Nekoč je bila SMC

Če bi želeli napisati zgodbo o tem, kako hitro lahko ideali izginejo pod pritiskom političnega pragmatizma, kruhoborstva, nenačelnosti in pehanja za čisto osebnimi cilji, bi napisali zgodbo o Stranki modernega centra. To je žalostna zgodba. Kot je v nekem drugem kontekstu zapel Iztok Mlakar, “štorija žalostna je, strašno, prou res, za krepat od smeha.”

Stranka, takrat se ji je reklo še Stranka Mira Cerarja, je nastala pred volitvami leta 2014 na krilih zavzemanja za drugačno, odgovorno, neskorumpirano, neizključevalno in nasploh dostojno politiko. Pričakovanja javnosti so bila precejšnja, nenazadnje je dostojnosti že takrat v slovenski politiki kar močno primanjkovalo, ni pa se nam sanjalo, da bo šlo samo še na slabše.

Ironija usode je, da bo SMC, ki ji je nekoč zmago prineslo zavzemanje za več dostojnosti v politiki, pokopalo prav pohlevno pristajanje na prav vsako nedostojnost, ki se pojavi.

Po volilnem triumfu je predsednik vlade za skoraj štiri leta postal Miro Cerar, profesor prava in intelektualec, ki pa se kot dobro vzgojeni fant blagih manir v slovenski politiki ni najbolje znašel. Kaj kmalu so se okrog njega nabrali liki, ki dotlej nikjer niso pustili nobene sledi, so pa bili dobro obdarjeni z instinktom za prevzemanje ključnih položajev in so stranko počasi, korak za korakom, prevzemali. Končalo se je, kot se je: Cerar je razočaran zapustil politiko in stranko, ki jo je ustanovil, ta pa iz tedna v teden tone. Meritve javnega mnenja je skoraj ne zaznavajo več, njen edini kapital sta skupina poslancev, ki ima v parlamentarni aritmetiki še nek nominalni vpliv, in nekaj sto tisoč evrov na strankarskem računu. Ni ugleda, ni ratinga, ni vpliva, ena sama žalost.

Ministrica za pravosodje Lilijana Kozlovič tako mirno pogoltne čisto vse, kar ji v obraz vrže predsednik vlade - od blokade tožilskega imenovanja do grobe verbalne klofute, češ da je njeno vodenje resorja šibko. Šolska ministrica Simona Kustec je interpelacijo sicer preživela, a njena politična avtoriteta je šla dokončno v nič v tistem trenutku, ko je v začetku leta napovedala nekaj, a jo je predsednik vlade v naslednjem koraku poklopil in napovedal nekaj čisto drugega. Ni treba ugibati, čigava je obveljala. Igor Zorčič ima med vsemi dosedanjimi predsedniki parlamenta najmanj avtoritete in družbene relevantnosti, Zdravko Počivalšek je obveljal za mešetarja na čelu ministrstva, minister za javno upravo pa je ... kdo že? To je podoba stranke po slabih sedmih letih, ki jih je povrhu preživela na oblasti. To pomeni, da tudi možnosti izgovarjanja, da je zraven šele kratek časa in da za slabo stanje ne more biti odgovorna, nima. S precejšnjo verjetnostjo lahko napovemo, da volitev v sedanji obliki ne bo preživela, edino upanje je njeno povezovanje s sorodnimi strankami, pa še v tem primeru je uspeh vprašljiv. Stranka je ceno za začetno neizkušenost že plačala in sicer s tem, da je po zgodovinskem rezultatu na svojih prvih volitvah na vseh naslednjih doživela vrsto porazov (predsedniške, evropske). Zdaj plačuje še za neposrečen vstop v Janševo vlado, ki ga je pred letom dni upravičevala s tem, da si želijo biti njen liberalni korektiv. No, v resnici so bili tihi sopotniki ob vseh Janševih, Hojsovih, Urbanijevih ali Simonitijevih ekscesih, ne pa njihov korektiv.

V zadnjih dneh se množijo ugibanja o tem, da bi del poslancev stranke utegnil izstopiti iz njene poslanske skupine, nekaj srboritosti je včeraj pokazal tudi Zdravko Počivalšek in napovedal, da se bo pogovoril z Janšo, ki je v ponedeljek v svojem slogu obračunal s strankino poslanko. Zaman in prepozno. Čas za to je bolj ali manj minil, preveč podobnih situacij je šlo mimo brez komentarja.

Zato je ironija usode, da bo stranko, ki ji je nekoč zmago prineslo zavzemanje za več dostojnosti v politiki, pokopalo prav pohlevno pristajanje na prav vsako nedostojnost, ki ji je prišla na pot. Molčali so, ko bi morali najmanj govoriti - če že ne kričati.


Preberite še


Najbolj brano