Koga naj se sploh boji vlada?

Na vsakotedensko petkovo kolesarjenje v središčih slovenskih mest ne gre gledati brez simpatij, saj gre za izraz nezadovoljstva ljudi. To je v normalni družbi nekaj običajnega in ne bi smelo biti sporno. Protesti so vzniknili ob razkritjih malverzacij ob nakupovanju zaščitne opreme, če bodo protestniki aktivni tudi pojutrišnjem, bo to že osmi zaporedni protestniški petek. Protestniki so bili doslej v izražanju svojega nezadovoljstva ustvarjalni, duhoviti in za zdaj miroljubni, kar je ključno. Ena od lastnosti tokratnih shodov je namreč tudi ta, da se jih v velikem številu udeležujejo ljudje, ki se jim sicer navadno ne ljubi na ulice. Družinski ljudje, zaposleni, povsem vsakdanji, običajni, ljudje torej, in ne aktivisti, ki so na protestih po “službeni dolžnosti”. Miroljubnost in nekonfliktnost sta ključni, kajti v trenutku, ko bo proti policiji ali parlamentu poletel prvi “projektil”, bo verodostojnost protestov močno spodkopana, javnomnenjska podpora bo skoraj gotovo začela usihati, udeležba “navadnih” ljudi pa tudi.

Protesti so v prvih tednih imeli zagon in fokus, vendar v zadnjem obdobju nastaja vtis, da počasi pojenjata. Kolikor je bilo razbrati ob spremljanju petkovih informativnih oddaj, se namreč odgovori na vprašanje “zakaj ste tu” gibljejo po zelo širokem in nedoločljivem polju nezadovoljstva z vlado in Janezom Janšo. Legitimno in pričakovano, vsaka oblast ima določen odstotek prebivalstva proti sebi, a je samo nezadovoljstvo vendarle premalo za resen premik česarkoli. Na eni strani bi torej potrebovali številne in resne kršitve pravil politične igre (vladne tviter nesramnosti ali gostovanje premierove soproge na nacionalni TV to vendarle niso), na drugi pa dovolj konkretno artikulacijo zahtev na protestniški strani. V tem hipu se zdi, da ne enega ne drugega ni v izobilju, zato ob sedanjem razvoju dogodkov smemo tvegati oceno, da se bodo protesti izpeli in sčasoma izzveneli. Če seveda za novo porcijo revolta javnosti ne bo poskrbel notranji minister Hojs s svojimi policisti. Mož več kot očitno uživa v svoji oblastni poziciji in je to pripravljen demonstrirati z oholostjo in nesramnostjo na družbenih omrežjih, pa tudi s tem, da policija protestnike obravnava nesorazmerno ostro. V javnosti s tem zbuja odpor in, paradoksalno, za svojo vlado predstavlja precejšnjo nevarnost.

Če bodo smeri razvoja približno takšne, kot se kažejo zdaj, ni resne možnosti, da bi se sedanja vlada morala posloviti drugače kot z rednimi volitvami čez približno dve leti.

Vladi se torej rušilne moči protestov za zdaj ni bati - kot se ji ni bati opozicije v parlamentu. Razdrobljena je, voditelji si gredo medsebojno na živce še iz časa Šarčeve vlade, druži jo pravzaprav le tisto, kar jo je pred dvema letoma pripeljalo na oblast: odpor do Janeza Janše. V Desusu in SMC so na ta odpor sicer prikladno pozabili, za kar bodo račun plačali na volitvah, ampak tudi ta odločitev je bila legitimna. Pred tedni je opozicija dobila nekaj pospeška, ko je Dejana Židana na čelu SD nasledila Tanja Fajon. Ena prvih potez je bila vložitev interpelacije zoper notranjega ministra, zdaj zaradi incidenta na meji z interpelacijo grozijo še obrambnemu. S tem se izpostavljajo tveganju, da bodo s prepogostim vlaganjem interpelacij brez upa na uspeh ta institut parlamentarnega nadzora vlade razvrednotili še bolj kot je že. Pred dvajsetimi leti in več je bila obravnava interpelacije za novinarja zanimiv teren, saj izid ponavadi ni bil vnaprej znan, potem pa je šlo prav po zaslugi prepogostega vlaganja interpelacij navzdol. Danes je interpelacija zagotovilo za skrajno dolgočasno razpravo, ki je bolj kot ne namenjena sami sebi, edina popestritev pa je besedni izpad tega ali onega poslanca, ob poslušanju katerega je navadno poslušalcu nerodno bolj kot govorniku. No, govorniku navadno niti ni nerodno, ampak je na svojo “duhovitost” ponosen.

Če bodo smeri razvoja približno takšne, kot se kažejo zdaj, torej ni resne možnosti, da bi se sedanja vlada morala posloviti drugače kot z rednimi volitvami čez približno dve leti.


Preberite še


Najbolj brano