Jim starši res niso povedali, kaj je prav in kaj ne?
Minuli teden je nekdo na tviterju objavil naslednje: “Mal v razmislek: V (SLO) politiki ni več nobenega standarda. Poslancem(!) je dovoljeno, da odkrito lažejo, zmerjajo, žalijo državljane(!), skoraj vsak dan odkrijemo novo dno. In čisto nič jih ni sram, ker vedo, da ni posledic. To ne bi smelo biti sprejemljivo, kaj šele normalno!” Kdo je avtor, kaj počne, kam - če kam - politično sodi, (mi) ni znano in je v bistvu nepomembno. Pomembno je, da je v treh stavkih ubesedil vse večji problem te družbe, ki se mu reče nižanje politične kulture. A kaj, ko se zdi, da ga vztrajno podcenjujemo. Javne osebnosti, tudi politiki, ki nastopajo v medijih, še vedno predstavljajo standard sprejemljivega v javnem delovanju, in če je raven njihovega obnašanja vse nižja, zakaj bi se ti standardi ohranjali v ostalih podsistemih družbe? In potem dobimo izmenjavo, ki sta si jo pred dnevi na spletu privoščila poslanec Marko Bandelli in državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Žan Mahnič (besedilo seveda objavljamo slovnično nepopravljeno).
Mahnič
: “Marko ne bo nikoli več minister. Niti poslanec ne bo.”
Kje smo kot družba zgrešili, da je politika postala prostor popolne nespodobnosti?
Bandelli
: “Vse je možno. Ampak, Marko ima 30 let gospodarstva in podjetništva v nahrbtniku. Več podjetij, solastništva, in....še.. Kaj imaš ti Žan? Ko ne boš več poslanec, kam boš šel? Saj te bodo vrili na kakšno ciziko državnega podjetja? Kaj dosti ni v tvojem nahrbtniku, a ne?”
Mahnič
: “Bom mešal beton in ga prodajal brez računa.”
Vidite, to je po novem sprejemljivo v javni komunikaciji. Ampak veste kaj je še bolj grozno od zgornje izmenjave? Da bomo nanjo že čez nekaj let gledali kot na kulturno polemiko dveh politikov. Samo še slabše namreč bo.
Zadnji dan junija sva bila urednika Primorskih novic in Primorskega dnevnika v Ljubljani, na Prešernovi, kjer sva se pogovarjala s predsednikom republike. Politiko in njene spremembe je zadnjih 30 let spremljal povsem od blizu in recimo, da gre njegovi oceni, kako je politična kultura napredovala ali nazadovala, zaupati. Takole je odgovoril na vprašanje, kje smo zgrešili, da je njena raven neskončno nižja od tiste pred tridesetimi leti, čeprav se je politika skoraj povsem profesionalizirala. “Gre za sentimentaliziran zgodovinski spomin, ki izhaja iz dejstva, da se je iz tistega časa rodilo nekaj velikega - slovenska država. Če pustimo mitske predstave ob strani, je bilo leta 1990 ogromno prepirov, spotikanj, žaljenj, tudi komičnih situacij. V letu 1990 je bilo mogoče videti vse, kar je mogoče videti v parlamentarni demokraciji, ki je na začetku svoje poti.” Na nestrinjanje z njegovo tezo je odgovoril s klasičnim pozivom politika k enotnosti in potrebi po viziji razvoja družbe, še drugič se ne strinjati se nama ni zdelo na mestu in pogovor je šel naprej. A že v dneh po intervjuju je bilo kar nekaj dokazov, da so se stvari v resnici spremenile na slabše. Najprej je predsednik vlade izvedel svoj manever z “neodpiranjem kuverte” z odstopno izjavo notranjega ministra, pri čemer mu je ta voljno sekundiral, potem je premier “zablestel” s svojim povsem nesprejemljivim tvitom o Srebrenici, vmes je notranji minister pozival k neplačevanju RTV prispevka … Iz slabega na slabše, vse je dovoljeno, vse je sprejemljivo, vse se da.
Vprašanje torej ostaja: kje smo zgrešili, da je politika postala prostor popolne nespodobnosti? Psovanje tistih, s katerimi se ne strinjamo, je postalo nekaj sprejemljivega, če institucije ne ravnajo, kot hočemo, ni problem v naših željah, ampak institucijah, zato jih je treba razmontirati, diskreditirati … Komuniciranje ne tako redkih politikov je pod vsako ravnijo in človek se utemeljeno vpraša, ali jim starši res niso privzgojili osnovnega čuta za spodobnost? Plačujemo danes davek pred časom tako priljubljeni permisivni vzgoji, ki ne postavlja omejitev in dovoljuje bolj ali manj vse? Gre za izvirni greh staršev, ki že desetletja dolgo nekoč brezprizivne avtoritete v otroških očeh - šolnike, trenerje, taborniške vodje, veroučne učitelje … - kastrira z vztrajnim poudarjanjem otrokovih pravic in pozablja na odgovornosti? Je kaj tretjega, da vse bolj vidimo le sebe, svoj prav in svoj interes, za prav drugega, za njegovo resnico in njegov interes pa ostajamo slepi? Vprašanja, na katera znajo verjetno odgovoriti le socialni psihologi in sociologi.
Pred dnevi je po spletu zaokrožila fotografija dvostavčnega pisma bralca uredniku nekega britanskega časopisa. Takole je napisal Alan Hawkes iz grofije Essex: “Spoštovani, v sobotni izdaji je bilo v mnenjski rubriki več člankov, s katerimi se globoko ne strinjam. Nadaljujte z dobrim delom!”. Stavek, ki bi si ga veljalo vzeti za zgled odnosa do tistih, ki mislijo drugače od nas.