Fovšenija, moja dežela

Pred slabimi dvajsetimi leti smo se nekaj tednov lahko naslajali nad seznamom na spletni strani udba.net in ugotavljali, kdo je v preteklosti sodeloval s politično policijo oziroma koga je ta nadzorovala. Danes je za diskreditacijo povsem dovolj, če vemo, koliko kdo zasluži - zadnji dokaz smo dobili v ponedeljek, ko je policijski minister Aleš Hojs dal objaviti plače skoraj 9000 zaposlenih v policiji, notranjem ministrstvu in inšpektoratu za notranje zadeve.

S precejšnjo verjetnostjo zmage bi si upali staviti, da je večina zaposlenih v policiji vsaj nekaj ur v minulih dveh dneh preživela z miško v roki in prečesavala 249-stranski dokument, s seznamom pa si je gotovo dala opraviti tudi druga zainteresirana javnost. Koliko ima ta, koliko oni, “a toliko dobi za tako malo dela?” in “no, njemu bi pa res morali dati več, saj res veliko dela”. Fovšija, kombinirana z voajerstvom, je v Sloveniji zmagovalna kombinacija.

Ni konceptov, ni idej, ni ambicije - pa dajmo malo pogledat, kakšen avto ima nekdo, koliko zasluži in kje je bil na počitnicah. Bomo že kaj našli. Popolna vulgarizacija politike, ki je te podatke od nekdaj spremljala, jih zbirala in po potrebi uporabila. Današnja, leva in desna, na fovšiji gradi.

Zaslužki na vrhu seznama so lepi; za bolj verodostojno sliko bi sicer potrebovali še podatek, kaj vse je vsebovano v teh številkah, ampak za inženirsko logiko, na katero se rad sklicuje Hojs, je to najbrž nepomembna podrobnost. On je dosegel svoje: ob ponedeljkovem začetku policijske stavke je želel sporočiti, da plače v policiji vendarle niso tako nizke. Vsaj del javnosti bo policistom poslej manj naklonjen.

Da je z objavo seznama s pripadajočimi plačami napravil precejšnjo neumnost, je seveda na dlani. Ni namreč objavil le imen in plač tistih, ki po pisarnah prekladajo papirje, temveč tudi tistih, ki delajo na kakšnem varnostno občutljivejšem mestu. A na to opozarjati je danes prepozno; seznam je bil zelo kmalu po objavi varno spravljen pri tistih, ki ga bodo nekoč morda potrebovali. Administratorji ga lahko desetkrat umaknejo, škoda je bila storjena. Kdo dela v policiji, na kakšnem mestu in koliko bi mu bilo treba ponuditi, da “prestopi” na drugo stran, se od včeraj ve. Minister, čestitke.

A vprašati se velja, kaj Hojsov manever pove o nas? O javnosti, volilcih, državljanih. Nič laskavega.

Predvsem zato, ker očitno zadostuje že, da za nekogaršnjo diskreditacijo objavimo le njegovo plačo ali nemara dokaze o “razkošnem življenjskem slogu”, karkoli že to pomeni. To je vse bolj modus operandi slovenske politike. Nekoč v preteklosti sta bila velik problem Janez Janša in njegov golf na Mavriciju ter nakupovalne navade Katarine Kresal, Francetu Arharju je predsedniško kandidaturo zminirala menda previsoka plača na čelu Vzajemne, motil nas je tudi rabljeni porsche Karla Erjavca ... Imeti, zaslužiti in ustvariti v Sloveniji niso vrednote, sedanja oblast pa je iz gledanja v denarnico ustvarila cel sistem. Plača Tanje Fajon, cena puloverjev in superg Luke Mesca, menda prerazkošno kosilo, ki ga je z direktorjem frankfurtskega knjižnega sejma pojedla kasneje odstreljena direktorica Javne agencije za knjigo ...

Samo v zadnjih tednih so ob voljni asistenci režimskih medijev v vladi neposlušnemu direktorju STA obesili letno plačo 100.000 evrov (in zamolčali, da gre za bruto-bruto znesek in še nekaj potnih stroškov), potem pa so se predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela lotili z njegovimi postranskimi zaslužki pri Fifi. 20.000 ali koliko dolarjev vsak mesec ni malo denarja, a take so tam tarife. Resnični problem ni toliko znesek sam, pač pa to, da ne Vesel ne KPK “ne najdeta” soglasja za njegovo “popoldansko obrt”. A 20.000 dolarjev ali kosilo za nekaj sto evrov javnost bistveno lažje prežveči, kot pa tam neko nategovanje okrog tega, ali obstaja papir s soglasjem ali ne. Sem nekam sodi še prejšnjetedensko medijsko nabijanje tistih mladih podjetnikov, ki so državi dobavili covid teste, s katerimi za zdaj ni nič narobe, nam je šlo pa strašno v nos, kako so oblečeni, kakšne imajo frizure in kje ter kako dopustujejo. Oblečeni so grozno, frizure imajo smešne, poziranje pred zasebnimi letali je vulgarno, res je - pa je karkoli od tega nezakonito?

Skratka: ni konceptov, ni idej, ni ambicije - pa dajmo malo pogledat, kakšen avto ima nekdo, koliko zasluži in kje je bil na počitnicah. Bomo že kaj našli. Popolna vulgarizacija politike, ki je te podatke od nekdaj spremljala, jih zbirala in po potrebi uporabila. Današnja, leva in desna, na fovšiji gradi.


Preberite še


Najbolj brano