Država hauba partyjev
Če bi mi pred enim letom kdo razlagal, da bom 8. februarja letos sredi Ljubljane brez prevelike zadrege iz papirnatega kozarca spil nekaj žganega, bi ga vprašal, če je normalen. To se je počelo v srednji šoli, danes pa se, prvič, to ne spodobi in, drugič, za kaj takšnega res ni potrebe. Koncentracija gostinskih lokalov je že v večjih krajih, kaj šele v mestih, zelo velika in tovrstna ponudba res ni nobena težava. No, ni bila - korona je spremenila tudi to. Umni ukrepi so nam namreč prinesli tudi to, da v gostilni lahko prevzamemo jed, jo nekje v bližini z nekaj tveganja (spomniti se velja kranjskega rogljička in bureka na stopnicah ljubljanske Frančiškanske cerkve) tudi pojemo, ker ne smemo kupiti piva ali kozarca vina, pa za to poskrbimo iz nahrbtnika. Seveda policaji in inšpektorji vedo, da se to dogaja, le ugotovili so najbrž, da ni najbolj modro ljudi preganjati res čisto na vsakem koraku. In tako imamo državo hauba partyjev s pravili, ki jih sicer vsi kršimo, kar nadzorniki dobro vedo, a se delajo, da ne vedo. Kot v Jugoslaviji, v kateri smo vsi švercali, a tega uradno ni bilo, in ki je sicer imela svojo valuto, a je vsa ekonomija potekala v nemških markah.
Gostinski sektor je ena večjih žrtev obeh valov epidemije. V prvem valu so bili gostinci povsem zaprti, do jeseni se je marsikdo med njimi znašel, se organiziral in nekako poiskal pot do potrošnika. Ne vsi, marsikdo pa. “Nekako za sproti se nam izide, je pa to daleč od normalnega življenja,” je odgovor, ki ga je bilo od jeseni slišati v pogovoru prav z vsakim od njih. In potem kot strela z jasnega ob reševanju ministra Počivalška in njegovega nespretnega sestankovanja v prleški gostilni v javnost nekako prikaplja informacija, da nikdar ni bilo prepovedano ponujati svojih storitev v mehurčku ali za poslovna srečanja. Le da smo si vsi skupaj sami krivi, ker objav vsakič novih ukrepov ne spremljamo dovolj natančno in tega pač nismo vedeli.
V času, ko so se dejavnosti odpirale in zapirale od danes na jutri, ko nas večina ni vedela, ali v sosednjo občino smemo v srajci in čevljih ali pa je vendarle bolj varno to početi v supergah in trenirki, nam vlada govori o nenatančnem spremljanju odlokov? Cinizem, vreden Nobelove nagrade.
Oprostite, prosim!
V času, ko so se dejavnosti odpirale in zapirale od danes na jutri, ko nas večina ni vedela, ali v sosednjo občino smemo v srajci in čevljih ali pa je vendarle bolj varno to početi v supergah in trenirki (ker je vtis, da smo se rekreirali, ključen), vi nam o nenatančnem spremljanju odlokov? Starši so bili učitelji, vzgojitelji, zaposleni, kuharji, trenerji, terapevti, animatorji, ljudje so se pretrgali, da so preživeli, vi pa o spremljanju odlokov! Če bi obstajala Nobelova nagrada za cinizem, bi si jo letos prislužila slovenska vlada.
Gostinci imajo zdaj izvrstno priložnost, da od države izpogajajo ali kar iztožijo ustrezno odškodnino zaradi izpada dohodka, ki jim bo ponudila vsaj nekaj zadoščenja. Upati je le, da ne bodo obupali ali se pustili preplašiti. Pred dnevi so iz enega gostinskih združenj vladi že poslali seznam ukrepov, za katerega sodijo, da bi panogi lahko pomagali pri ponovnem zagonu. A to najbrž ne bo zadostovalo - oblikovati se bo morala širša fronta, ki je spletni troli ne bodo mogli odpraviti s pljuvaško kampanjo, kot se je zgodilo Ani Roš zaradi neke benigne izjave.
Pred časom smo v Primorskih novicah objavili pismo skupine zaskrbljenih posameznikov, povezanih s turizmom v piranski občini. Oglasili so se v zvezi z dilemo, v kakšni organizacijski obliki bodo sodelovala turistična podjetja v občini, ki se je je po neki nedoumljivi logiki prijela oznaka “slovenski turistični biser”. Povedano poenostavljeno - kopja se lomijo okrog tega, ali bo še naprej svojo vlogo imelo Turistično združenje Portorož ali pa bodo ustanovili občinski javni zavod.
Tak poseg je dobrodošel, da se zainteresirana javnost oglasi, je pomembno in dragoceno - če namreč kdo pozna izzive portoroškega turizma, jih najbrž oni. A je res še nekaj: tema, ob kateri so se angažirali, je v primerjavi z usodo gostinstva kot panoge izrazito partikularna. Prav nič ne bi bilo zato narobe, če bi svoj vpliv zastavili tudi na tej točki. Vtis, da gre pri pisanju pisem za zavzemanje za širše družbene cilje in ne le za lastne interese, bo močnejši.