Dileme in prioritete
Zgodbe o tem, kako je ta ali oni moški danes že srednjih let preživel tisto leto, par tednov gor ali dol, v vrstah JLA, so ponavadi nekakšna mešanica herojskih pričevanj in anekdot o tem, kako se je skušalo nategniti sistem. Saj veste, “desetar nas je gnal s zobnimi ščetkami čistit sanitarije, tuširali se nismo tri tedne, za malico so nam dajali 30 let stare konzerve, mi pa smo bežali čez ograjo v mesto in se v kasarno opolnoči vračali do konca pijani”. Vedno znova variacije na isto temo, bolj ali manj enake izkušnje v kasarnah od Rateč do Gevgelije, od Vardara pa do Triglava. Herojskost se stopnjuje z vsakim novim kozarcem, pogovor pa se navadno konča z ugotovitvijo, da tale Slovenska vojska ni bila kaj prida, kajti, kajne, z jugo oficirji tam v neki Surdulici, Bileći ali Štipu ni bilo šale, tile naši so bili pa samo malo bolj usposobljeni taborniški vodniki.
Slovenija dobro desetletje in pol nima več naborniške vojske, v uniformo gre tisti, ki v tem vidi poklicno prihodnost. Ni jih veliko, pravijo številke. Dobrih 15 let po tistem, ko smo naborniško vojsko odpravili, je zdaj v obtoku ideja, da bi naborniški sistem obnovili. Predlaga ga ista stranka, SDS, ki je predlagala tudi ukinitev in ki jo še vedno vodi Janez Janša. Idejo utemeljujejo z ugotovitvijo, da Slovenska vojska ni več sposobna zagotoviti varovanja ozemlja, če bi prišlo do spremenjenih varnostnih razmer. Prvi pomislek je: kaj pa naše članstvo v Natu in zaveza, da napad na eno državo pomeni obrambno obveznost vseh članic?
Slovenija je brez infrastrukture, ki bi jo zahtevala ponovna uvedba naborništva, opozarja stroka. Ni orožja, ni opreme, ni nastanitev, ni vojaškega zdravstvenega sistema, država, ki težko financira že civilne družbene podsisteme, pa si bo nakopala še vojaškega?
Ampak o predlogu se da razmišljati tudi drugače. Recimo skozi genezo slovenske državnosti. Velja namreč, da je Slovenija utemeljena na besedi in kulturi, v tem kontekstu se najpogosteje navede Trubarja, Prešerna, Cankarja, pa pisateljsko ustavo ... A vsaj toliko je današnja Slovenija utemeljena na mirovništvu in protimilitarizmu. Demokratično gibanje v osemdesetih se je namreč oblikovalo tudi na kritiki vpetosti vojske v civilno življenje, odpor in kritiko pa je pomembno artikuliral Janez Janša. Politik torej, ki je najprej eno vojsko rušil, potem je drugo vojsko postavil, potem je za to isto vojsko predlagal ukinitev naborništva, ki pa bi ga po petnajstih letih ponovno uvedel. Konsistentnosti mu v tem primeru res ne moremo očitati.
Resnici na ljubo je že treba povedati, da je Slovenska vojska svetlobna leta od proslule JLA, njeni predstavniki so povsem običajni člani družbe, na civilno politiko SV nima vpliva in o militarizmu v slovenski družbi le težko govorimo. A odpor do vojske je iz bližnjezgodovinskih razlogov globoko vsajen v slovensko družbo. Roška 1988 je bila odraz naveličanosti nad tem, da vojaki civilistom urejajo življenja, odjek Roške je bila Deklaracija za mir iz leta 1991 - desnica jo še vedno prikladno uporabi kot skorajda akt slovenske kapitulacije pred JLA -, ideje o vojaški paradi po Ljubljani pa so hvalabogu klavrno propadle.
Slovenija je brez infrastrukture, ki bi jo zahtevala ponovna uvedba naborništva, opozarja stroka. Ni orožja, ni opreme, ni nastanitev, ni vojaškega zdravstvenega sistema, država, ki težko financira že civilne družbene podsisteme, pa si bo nakopala še vojaškega? Družba se stara, pritisk na domove za upokojence je vse hujši, obstoječi so prepolni, za nove ni denarja, prenekatera bolnišnica že zdavnaj ne ustreza modernim standardom, nacionalni teater je skoraj podrtija, na mestu predvidene gradnje novega Nuka v Ljubljani je že leta zanemarjeno parkirišče, znanstveniki se namesto z znanostjo ukvarjajo z birokracijo, prek katere si zagotovijo denar za projekte ... Mi bi pa 19 let stare mulce vsako leto vpoklicevali v vojsko in se delali, da jih v nekaj mesecih usposobimo za obrambo domovine?
Če za kaj, bi obvezno služenje vojaškega roka morda bilo lahko koristno za to, da bi mlajše generacije hitreje socialno odrasle in se odtrgale od staršev, a tudi za to ni nobenega zagotovila, da bo uspelo. Če želimo mlade, ki jih ne bo treba ravno za roko peljati na vpis v tretji letnik faksa, jih velja pošiljati k tabornikom, planincem, gasilcem, jih usmerjati v resen šport ali ukvarjanje z glasbo. Varni ne bomo nič bolj, to je res, a prav veliko manj kot zdaj tudi ne. Bo pa za vse skupaj ceneje.