Biden ne bo mednarodni Božiček
Pred štirimi leti je takratni predsednik vlade Miro Cerar v času pred božičem nekatere urednike slovenskih medijev povabil na delovni zajtrk. Posadili so nas okrog mize v Vili Podrožnik v Rožni dolini, nalili čaj in kavo, postregli s hrano in predsednik je začel z nagovorom. Ker se je z večino svojih gostov osebno poznal še iz časa, ko je bil obetaven pravni svetovalec državnega zbora, je dajal vtis, da mu je malo nerodno, ker mora pred nami nastopati z državniške pozicije. A ta zadrega ni bila nič v primerjavi z njegovo zadrego, ko je padlo vprašanje, ki je tisti čas begalo vse. Kaj pravijo kolegi predsedniki v Natu in EU, kaj napovedujejo obveščevalci, kaj menijo slovenski veleposlaniki po svetu v zvezi z izvolitvijo Donalda Trumpa na mesto predsednika ZDA? Če bi rekli, da se je Cerarju v grlu zataknil grižljaj, bi pretiravali, saj tistega jutra v nekdanji Titovi vili tako ali tako ni jedel. Je pa nastopila vidna zadrega, saj ni imel kaj povedati, na koncu pa je s svojimi (ne)odgovori spodbudil nujno podvprašanje: hočete torej povedati, da v bistvu nihče nima pojma, kaj svet čaka v naslednjih štirih letih? Cerarju ni preostalo drugega, kot da skomigne z rameni, eden od udeležencev pa je zadevo v smehu pokomentiral z besedami “no, v medijih nam ne bo dolgčas.” In res nam ni bilo.
Takrat nepredstavljivo, da namreč ruski, kitajski, nemški, francoski ali britanski diplomati in obveščevalci niso znali oceniti, kaj Trump prinaša, je danes lažje razumeti. Kar se je dogajalo v zadnjem mandatu, je bilo vnaprej nepredstavljivo. Po izvolitvi Joeja Bidna za novega predsednika ZDA so napovedovalci prihodnosti manj zbegani, Amerika se bo vrnila, pravijo, na mednarodno prizorišče in v mednarodne sporazume. Velesila 20. stoletja (21. je že in bo še bolj kitajsko, je včeraj na tem mestu opozoril kolega Milan Rakovac) bo spet zavzela središčno vlogo zahodnega sveta, ki le s skupnimi močmi lahko parira vzhodnoevropskim in azijskim izzivalcem.
Joe Biden bo delal tisto, kar bo najprej dobro za ZDA in se v tem ne bo bistveno razlikoval od Donalda Trumpa. Bo pa to počel bolj uglajeno in ne bo spominjal na nasilneža s šolskega igrišča in že to je veliko.
A velja pri vsem optimizmu zadnjih dni vnesti tudi nekaj previdnosti. Pričakovati namreč, da bomo po menjavi stanovalca v Beli hiši dobili povsem nove, prijaznejše, bolj človekoljubne ZDA, ni realno. Res je, Biden bo manj nepredvidljiv, manj neotesan, manj zazrt vase in svoj prav in bolj obrzdan ob Donalda Trumpa. Ne bo se znašel v položaju, ko bo s prekrižanimi rokami sedel in kljubovalno zrl v glavne voditelje sveta okrog sebe, kot se je na sestanku G7 leta 2018 znašel Trump. A še vedno bodo ZDA predvsem delale za svoj interes.
ZDA od nekdaj posredujejo tam in takrat, ko jim ustreza (Kuba, Irak, Vietnam, Kambodža ...) oziroma ne posredujejo, če jim ne ustreza oziroma če ni res nujno (Srbija in Bosna v devetdesetih). Spomniti velja, kako sta svet in Evropa veliko pričakovanj investirala v Baracka Obamo - v Berlinu ga je pol leta pred izvolitvijo pričakalo 200.000 ljudi! - pa v osmih letih kasnejšega predsedovanja sveta ni naredil za bistveno prijaznejšega.
Zato velja ponoviti: Joe Biden bo delal tisto, kar bo najprej dobro za ZDA in se v tem ne bo bistveno razlikoval od Donalda Trumpa. Bo pa to počel bolj uglajeno in ne bo spominjal na nasilneža s šolskega igrišča in že to je veliko. A njegova izvolitev po ničemer ni zgodovinska in ne gre pričakovati, da bo v svetovno dinamiko prinesla kaj bistveno novega. Mož je v ameriški politiki skoraj 50 let, ni več prav mlad in mu niti ne gre zameriti, da ne bo eksperimentiral. Je pač produkt ameriškega moškega belega protestantskega establishmenta, oblikovan v Nixonovih in Fordovih sedemdesetih.
Tista, ki ni nič od tega, je nova podpredsednica Kamala Harris. Če od koga, lahko nove koncepte politike pričakujemo od nje. Prihajajoča štiri leta utegnejo biti zanjo le ogrevanje.