To, kar smo
Božiček brez polnočnice, v Združenem kraljestvu nov sev mutiranega virusa, ko še covida-19 nismo obvladali, utrujeni v pričakovanju cepiva ... Hudi dvomi: naj se cepim ali naj še naprej igram rusko ruleto, naj še naprej živim virtualno, kot bi bilo - realno? In potem silvestrovo, kako bom pričakal novo leto?
Na misel mi prihaja staro voščilo, s katerim so si v Istri čestitali v nekih drugih, spokojnih časih: Buoh daj Mlado lito ne bilo huje nego Staro! (Bog daj, da bi mlado leto ne bilo hujše od starega!). Jutrišnji dan se kaže poln tesnobe. Demonstracije za svobodo in proti nasilju oblasti ne dajejo pravega odgovora, tudi rešitev ne. Tako kot tudi lockdown ne, ki nas s kavo za domov sili, da samotni na pomolu ob oseki igramo življenje, kakršnega ni več ...
In vendar utegne ta pandemija človeka vrniti k samemu sebi in na povsem nov način tudi k sočloveku. Virtualni reportažni krog po naših mejah v adventnih dneh vzbuja tesnobo, a tudi upanje.
In vendar utegne ta pandemija človeka vrniti k samemu sebi in na povsem nov način tudi k sočloveku. Virtualni reportažni krog po naših mejah v adventnih dneh vzbuja tesnobo, a tudi upanje.
Na Obrežju neskončne kolone “gastarbajterjev”, ki deset ur čakajo na meji. Tokrat jih ne mučijo strašni schengenski slovenski čuvaji, temveč hrvaška “wannabe” bodoča schengenska straža. Potem jih na Bajakovu še za deset ur ustavljajo srbski evropsko-pravoslavni graničarji. Kot trideset let pred korono, ko se je delovna sila iz Nemčije, Avstrije, Italije in Francije valila proti domu. Otroci nimajo kam na stranišče, pohrustali so zadnje grisine, radenska je popita, divje hupanje je zaman ... Kot v času cesarsko-sultanskih vojn: žica, vize, testi, kontrola kontrole. Čakaj, stoj, čakaj. Ne hodi nikamor. Čakaj.
No, potem tu, na “zahodu” nekaj novega, za vašega avtorja precej nepričakovanega: zunanji ministri treh (pogosto skreganih) jadranskih držav s splošnim konsenzom ne podpišejo napovedane izjave o razglasitvi morskega gospodarskega pasu, ker Slovenija z vso pravico upravičeno zahteva svoje nasledstvene pravice na Jadranu. Prav tolažilno, kako se ta trojka strinja, da je treba upoštevati slovenski interes.
Seveda nimam prehudih iluzij, Jadransko morje si poleg teh treh držav namreč delijo še Bosna in Hercegovina (Neum), Črna gora in Albanija, ki pa so bile iz teh pogovorov povsem izključene. Ampak, kakor koli, zunanji ministri naše trilaterale so preteklo soboto v Trstu pokazali presenetljivo in dobrodošlo stopnjo zdrave pameti, in upati je, da bodo v tem tonu tudi nadaljevali.
Da zdrav razum in človečnost na našem z mejami prešitem prostoru le še nista poniknila, govori tudi uspeh dveh Goric, ki bosta, po letošnji Reki, leta 2025 postali Evropska prestolnica kulture. Drug obraz evropejstva, kontinentalnega zavezništva v dobi suverenizmov, pa tudi lokalnih, vase zagledanih regionalizmov.
Živeti z drugim in ne le ob njem je najmočnejša in edina preživetvena strategija človeka z meje. To v zgodovini pridobljeno lastnost so se mnogi trudili in se še trudijo spremeniti, zares uspelo pa ni uspelo nikomur. Te gibkosti duše in duha tudi neslutena moč pandemije ni pomendrala.
Naj bo božič vesel in novo leto dobro. Ostanimo to, kar smo.