Srce v Višegradu, glava v Bruslju

Oh, kako naša slovenska in hrvaška srca koprnijo po bratskem Višegradu, ampak, ojej, razum se nekako upira ... Višegrajska skupina se vede kot “nova Evropa” (kot se ji je dobrikal Trump) ter tako nenehno ogroža EU in sam smisel njenega obstoja: od vztrajanja pri protimigracijski politiki do poljsko-madžarskega skrajno nevarnega nasprotovanja kriznemu, več milijard težkemu finančnemu paketu. Drugo za drugega bijejo slovanska (plus panonsko) vladajoča srca Varšave, Prage, Bratislave in Budimpešte, pa tudi Ljubljane in Zagreba. Janša je sicer vse bliže Vzhodu, medtem ko so Plenkoviću (zaenkrat) ljubši objemi z Ursulo V.D.L. ...

Pojasnimo: Višegrajsko skupino so kot strateški odklon in v obrambo pred apetiti Moskve, pa tudi Berlina (in Londona, Pariza, Stockholma, Istanbula ...) leta 1991 ustanovili Lech Walensa, Vaclav Havel in Arpad Göncz, neizbodbitne avtoritete srednjeevropske tranzicije. Ob politični in finančni pomoči ZDA, kjer sta bila takrat najvplivnejša dva Evropejca: Kissinger in Brzezynski ... Slikovito madžarsko mesto Višegrad ni bilo izbrano naključno. Karel Robert, kralj Ogrske in Hrvaške, je na Višegrajskem kongresu leta 1335 s češkim kraljem Janezom Luksemburškim in poljskim kraljem Kazimirjem III. sprožil pogodbo o vzajemni pomoči in sodelovanju ter s tem zavezništvo med Poljsko, Češko in Madžarsko proti habsburški Avstriji.

Modro bi bilo, če bi se naši voditelji še naprej držali Bruslja, v Višegrad pa skočili le na kavo. Šest in pol stoletij po Karlu Robertu in stoletje po zloglasnem Horthyju, nam tudi Orbán ne ponuja bistveno drugačne prihodnosti.

Hrvaška je vabilo v (obnovljeni) Višegrad prejela leta 1991, takoj po padcu Vukovarja. Tuđman ga je leta 1992 zavrnil, a je z Višegradom zadržal pristne odnose. Viktor Orban je na njegovem pogrebu leta 1999 izrekel: “Niste izgubili samo vi. Cela srednja Evropa je ostala brez voditelja”. Hrvaška in Slovenija dobita nov posreden poziv leta 2014. Tedanji madžarski zunanji minister Tibor Navracsics, sicer pripadnik hrvaške manjšine, zatem tudi komisar EU za izobraževanje, kulturo, šport in mladino, na zasedanju višegrajske četverice (V4) predlaga širitev s pridružitvijo Hrvaške in Slovenije, kar sta pozdravila tudi hrvaška evroparlamentarca Tonino Picula in Davor Ivo Stier. Kolinda Grabar-Kitarović si je leta 2015 z vsemi močmi prizadevala za vključitev in poudarjala, da se bo povezovanje z V4 okrepilo z izgradnjo LNG terminala na Krku (za drag ameriški plin) in v okviru pobude Jadran-Baltik-Črno morje. LNG terminal še ni zgrajen, Tri morja pa ostajajo retorična fraza.

Treba je priznati, da V4 dosega dobre ekonomske rezultate. Na lestvici globalne konkurenčnosti je Madžarska na 48. mestu, Slovaška na 41., Poljska na 37., Češka pa na 29. Skupaj so Višegrajci na petnajstem mestu v Evropi in petnajstem v svetu. Tesnejše ekonomsko sodelovanje bi bilo torej dobrodošlo tudi za nas? Morda. Vendar dosedanje sodelovanje bolj spominja na kolonialne pohode na Hrvaško in Slovenijo, v čemer prednjači Madžarska. Veliko pomembnejša je politična plat zgodbe: V4 obnavlja avtokratske režime, kakršne so pred tridesetimi članice same zrušile. Ustanovitelji, še posebej Havel in Göncz, se s tem nikakor ne bi strinjala. Prav temeljne človekove pravice, svoboda medijev in javne besede ter neodvisno sodstvo so bile vrednote, za katere sta se borila in zaradi katerih je padel Varšavski pakt.

Modro bi bilo, če bi se naši voditelji še naprej držali Bruslja, v Višegrad pa skočili le na kavo. Šest in pol stoletij po Karlu Robertu in stoletje po zloglasnem Horthyju nam tudi Orban ne ponuja bistveno drugačne prihodnosti. Lahko bi prebrali tudi strupeno sporočilo, ki ga je Engels (!) 1848 namenil “avstrijskim Slovanom”: prostovoljno naj se germanizirajo in ungarizirajo, saj je to zanje “edina zgodovinska perspektiva”. Morda bi potem razmislili o nujnosti gospodarske alianse najprej - s sosedi. Ljubljana-Zagreb-Beograd-Sarajevo-Dunaj-Rim-Budimpešta ... Pod dežnikom in v duhu razsvetljenske Evrope.


Preberite še


Najbolj brano