Prešeren, sosed v Zagrebu

Se vnovič prebuja zgodovinsko dobrososedstvo med vrhovi slovenske in hrvaške politike, pa med ljudmi, tako kot v času kmečkih uporov, kot leta 1918, kot v NOB ali tržaški krizi?

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

ko rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Na začetek postavljam znamenito kitico Zdravljice, ki je vaša himna, po svojem sporočilu edinstvena v svetu. Tako simbolična v rodo(človeko)ljubju in vseslovanskem bratstvu. Namreč: na zagrebškem mestnem sprehajališču Bundek, ob Savi, v bližini izvrstnega Muzeja sodobne umetnosti, sedeža naftnega podjetja INA, Avenije Mall in (propadlega) Velesejma, bo na pobudo zagrebških Slovencev in ob sodelovanju slovenske države ter soglasjem hrvaške, postavljen kip Franceta Prešerna. Uau!

Sem za spoznanje patetičen? Sem. In se komaj izogibam ironiji. Čeprav bi glede na jaro kačo slovensko-hrvaških odnosov sarkazem bil prikladnejši. Seveda, da si državljani (ali podložniki) kljub temu srčno želimo, da “kućni prag/ ne pređe nikad više vrag!”, kakor je Gustav Krklec prepesnil Zdravljico. Ampak, “boj se Danajcev, tudi če prinašajo darove”, a ne? Je torej le nekaj upanja za Danajce in za Trojance, ker smo preprosto ljudstvo hrvaško in slovensko, danes in Danajci in Trojanci? Nismo, vsi skupaj smo zgolj Trojanci.

Obe nacionalni hierarhiji, beri - politična, akademska, medijska, že tri desetletja ne najbolj uspešno širijo napetosti, prepir, sovraštvo. Ta hip so si vaši in naši oblastniki vse bolj blizu, idejno so namreč zazrti v enako smer. Pošteno je treba reči, da se tako Plenković kot Janša načrtno izogibata vročemu kostanju iz Piranskega zaliva. Tako kot nežno negujeta wannabe pripadnost trumpistični “Novi Evropi”, saj jima srci bijeta v višegrajskem, do včeraj washingtonskem ritmu, veliko bolj kot v bruseljskem, ali ne?

Sredi parka bo stala figura pesnika, brezčasnega virtuoza besede, glasnika svobodne misli, ki že v svojem času ni kaj dosti dal na meje in je čeznje raje ugledal soseda, prijatelja.

Namenoma malce pretiravam, saj teh dveh narodov, ne glede na barvo ene ali druge oblasti, tudi dolgotrajno prepirljivo ozračje ni dokončno skregalo. Predsodki so bolj ko ne plod bujnih nacionalnih strasti in v kri in tla zagledane domišljije. Stvarnost je povsem drugačna. Hrvati so v Sloveniji povsem enakopravni državljani, hrvaško-slovensko prijateljstvo pa je krepko in še vedno stoji na trdnih temeljih. Ne Piranski zaliv, ne Trdinov vrh, ne arbitražni postopki teh odnosov niso skrhali. Tako pač je.

Stvarnost je statističnih 35.000 Hrvatov v Sloveniji in njihova društva v Ljubljani, Mariboru, Piranu, Velenju, Novem Mestu, Škofji Loki in Lendavi. Stvarnost je okoli 11.500 Slovencev, ki so v preambuli ustave priznana manjšina, in njihova društva v Zagrebu, Osijeku, Karlovcu, na Reki, v Splitu, Šibeniku, Zadru, Dubrovniku, Pulju, Lovranu, Labinu, Poreču in Umagu.

Spomenik Prešernu v Zagrebu seveda ni nepomembna reč. Sam sem tega vesel toliko bolj, ker bo to resda poklon nekemu narodu sredi mesta, v katerem živim, a to ne bo vojskovodja, kralj ali simbolični heroj neke dobe. Sredi parka bo stala figura pesnika, brezčasnega virtuoza besede, glasnika svobodne misli, ki že v svojem času ni kaj dosti dal na meje in je čeznje raje ugledal soseda, prijatelja.

---

---