Peter Handke von Jugoslawien

Grize in stiska te dni eno samo vprašanje: lahko umetnik tudi po, denimo, storjenem zločinu ali moralno zavržnem dejanju še ostane umetnik? Lahko strogo ločimo človeka in njegova javna dejanja od njegovega umetniškega dela?

Handke je (bil?) grotesken “Jugoslovanar”. In pozor: to vam trdi Jugos, sicer izgubljen v blodnjakih južnoslovanskih narodov, ki so jih naši najboljši sinovi sesuli v plemenskem etnobanditizmu. Ali to diskvalificira Handkeja? Ne, diskvalificira tiste, ki so mu dali Nobela za književnost. In tako potrdili, da na dvom iz prvega odstavka obstaja le en odgovor. Da sta človek in njegovo delo dve popolnoma različni stvari. Res?

Peter Handke, samotni potohodec, ostaja sam s seboj in s svojo nagrado. Težko breme zanj in neznosna bolečina za Balkan. Obstaja seveda še elegantna možnost: lahko bi storil podobno kot Jean Paul Sartre leta 1964, ki je nagrado zavrnil ...

“Prijatelj, kmalu Vas pričakujemo v Srbiji!”, je zapisal Vučić na instagramu. Prijatelj Srbije? Vučićev prijatelj, morda iz časa Srebrenice? Ali pa z Miloševićevega pogreba?

Voždovska Srbija je vzhičena, a tudi zdrav razum ne molči. Mihajlo Štajnfeld: “Nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je motalo v glavah ljudi Nobelovega komiteja, ko so sprejemali nenavadno odločitev. Bomo pa zaradi sramu še dolgo lahko zardevali. Nima veze. Gremo naprej. Jutri je nov dan.”

Da, jutri je brez dvoma nov dan. Ah, seveda, nov dan pride tako prav, še posebej ko se pretvarjaš, da včerajšnjega sploh ni bilo. Omledno repliko iz filma V vrtincu smo danes pač kanonizirali v hladnokrvno retoriko politično korektnega blebetanja.

Peter Handke je bil leta 1986 med gosti prvih Pisateljskih srečanj, ki jih je z novinarskimi kolegi v Portorožu organiziral pokojni Eros Bičić. V zraku je donela njegova opazka, da je Srednja Evropa (Mitteleuropa) zgolj meteorološki pojem. Takrat sem zapisal, da so Mitelevropa Musil, von Horvat, Berg, Schiele, Hašek, Cankar, Kosovel in Matoš, ne pa naše avstroogrske sanje ...

Handkeju je Slovenija bila blizu zaradi matere Marije, romal je po Krasu, vzljubil svoj drugi jezik, prevajal slovenske avtorje v nemščino, občudoval Jugoslavijo in si ob osamosvojitvi Slovence tudi privoščil. In za intelektualca njegove stature storil neodpustljivo neumno napako: bil je prepričan, da je Milošević rešitelj Jugoslavije, medtem ko je “Vožd” po državi že sprožal Dogajanje naroda in Mitinge resnice, pa Jogurt revolucijo in za njo Balvan revolucijo ... Dobro, do Vukovarja leta 1991 bi se človek še lahko motil, toda po Vukovarju, Sarajevu in Srebrenici ostati v prepričanju, da je genocid po Bosni opravičilo za “reševanje” Jugoslavije? To je mogel le on, evropski “goli v sedlu”, pisec vrhunske literature.

Kako si naj razložim(o) neverjetno doslednost in zvestobo, ki pisatelja žene, da nepovabljen pride na Voždov pogreb in na njem spregovori?

The Guardian te dni komentira Handkejev tekst Stand up if you support the Serbs (Dvignite se, če podpirate Srbe), ki ga je ta časnik objavil leta 1999: “V potopisnem eseju pod naslovom Pravica za Srbijo je Handke lirično in na pol mistično pisal o življenju v Srbiji in Bosni sredi brutalne srbske kampanje. Njegovega žara ni zmanjšalo niti nedavno končano triletno obleganje Sarajeva. Trdil je, da so muslimani sami inscenirali svoje pokole v Sarajevu in da so za to okrivili Srbe. Ni verjel, da so srbski vojaki masakrirali tisoče muslimanov v Srebrenici poleti leta 1995.”

Slavoj Žižek nas spomni, da je Handke leta 2014 pozval k ukinitvi Nobelove nagrade, rekoč da gre za lažno kanoniziranje književnosti. “Dejstvo, da jo je sedaj dobil, dokazuje, da je imel prav ... To je današnja Švedska: apologet vojnih zločinov prejme Nobelovo nagrado.”

Peter Handke, samotni potohodec, tako ostaja sam s seboj in s svojo nagrado. Težko breme zanj in neznosna bolečina za Balkan. Obstaja seveda še elegantna možnost: lahko bi storil podobno kot Jean Paul Sartre leta 1964, ki je nagrado zavrnil ...

Handkeja bomo brali še naprej, ker je njegova literatura dobra. Za njegovo javno držo pa opravičila ni.

---

---