Zgodbi o odgovornosti in kultura nekaznovanosti

Prva zgodba. Osnovnošolci zasvinjajo šolsko kopalnico. Moker toaletni papir je na stropu, na ogledalih, po tleh. Učiteljica nered fotografira, obvesti starše, zahteva opravičilo otrok in kot vzgojni ukrep, kot posledico kršenja pravil in prevzem odgovornosti za neprimerno dejanje predlaga enotedensko pometanje učilnice in brisanje miz. Starši so zgroženi, s predlaganim ukrepom se ne strinjajo, zdi se jim pretiran in kazen nesorazmerno stroga. Druga zgodba. Srednješolci gredo na enodnevni smučarski izlet v organizaciji šole. Kot dogovorjeno se ob zaključku smučarskega dne, pripravljeni za povratek domov, zberejo pri avtobusu. Vsi so tam, razen dveh ...

Manjkajoča srednješolca sta, kljub dogovorjenemu, odšla še malo smučat. Tudi sošolcem sta povedala za svojo odločitev, da bosta kršila dogovorjena pravila. Vsi sošolci, šofer in učitelji jih čakajo skorajda uro. Najbrž ni potrebno omenjati skrbi spremljevalcev, ki so za mladostnike na takšnih izletih odgovorni. Ob prihodu učiteljica o dogodku seznani starše. Starši odgovornost otroka odločno zanikajo. Verjamejo zgodbi, ki jo sin naplete, da so na smučanju padli, se štirideset minut pobirali. Posledic neupoštevanja pravil in prevzema odgovornosti tudi v tem primeru ne bo.

V družbi, v kateri odklonskost postane norma in prevzemanje odgovornosti redka dobrina, se razvije “kultura nekaznovanosti”, ki nam je dobro znana iz sveta politike in gospodarstva.

Kaj starši sporočamo otrokom in mladostnikom s takšnim ravnanjem? Nič hudega, če se ne držiš pravil, če ne narediš tistega, kar smo se zmenili. Posledic ali kazni namreč ne bo. Pri tem pa spregledamo, da ne obstaja vedno jasno določena in jasno prepoznana meja med malimi in velikimi kršitvami. Ker, kot bi rekli naši sosedi, “Ima Boga”, bodo starši prvi začutili posledice takšnih ravnanj. Večji problem pa je, ker bomo posledice v naslednjih letih čutili mi vsi, vsi člani skupnosti, ki smo sklenili dogovor o upoštevanju napisanih in nenapisanih pravil z željo in ciljem živeti v varni in urejeni skupnosti, v kateri smo drug do drugega spoštljivi in v kateri se moja svoboda konča na točki, na kateri se začne svoboda drugega.

Vse družbe poznajo običaje, tabuje, zakone in regulacije, s katerimi usmerjajo delovanje ljudi. S pravili, formalnimi in neformalnimi, zagotavljamo red, predvidljivost v družbenih odnosih, razumevanje ravnanja drugih. Z upoštevanjem pravil se izognemo kaosu in razpadu sistema. Z upoštevanjem pravil preprečimo, da bi obveljala volja peščice najagresivnejših in najbolj glasnih. Da moramo, v skupno dobro, upoštevati pravila, se naučimo skozi odraščanje, s socializacijo. Prav tako, kaj sledi neupoštevanju pravil. Zato večina ljudi ravna konformno, skladno z dogovorjenim in s pravili. Če nam ta izkušnja ni ustrezno in pravočasno posredovana, tudi kot odrasli člani družbe ne bomo imeli težav s prestopanjem meja zakona in družbeno dovoljenega.

Kako velik pomen je v vseh kulturah podan spoštovanju družbenih pravil, je videti tudi iz ustnega izročila in zgodb, bajk ter pregovorov, s katerimi so se univerzalne resnice prenašale med rodovi. Laž ima kratke noge in dobro se z dobrim poplača. Hudobneže vseh vrst, tatove in goljufe na koncu vedno pričaka zaslužena kazen. Z uvedbo moderne države je vlogo branilca družbenih pravil prevzel sodobni pravni sistem.

Če se vrnemo k uvodnima zgodbama. Seveda pravila tudi kršimo in se s tem učimo posledic, predvsem pa manevriranja med zaželenim, pričakovanim, lastnimi željami in frustracijami. To je del odraščanja, to je naloga otrok. Naloga odraslih pa je, da jasno izpričujemo, da kršenju dogovorjenega sledijo posledice.

Vzgojni pristop, ki ga nakazujeta uvodni zgodbi, vodi v oblikovanje takšne osebnosti, ki težko upošteva avtoriteto, pravila in dogovore. Določena mera odklonov od pričakovanega in zaželenega vedenja je po mnenju nekaterih družbenih teoretikov tudi pozitivna. Saj posamezniki, ki se ne uklanjajo avtoritetam in družbenim pravilom, premikajo meje in prevprašujejo smiselnost obstoječega družbenega reda. Odklonski posamezniki so, s te perspektive, inovativna sila, ki prinaša spremembe. Obenem pa kršitelji pravil krepijo skupinsko zavezanost k skupnim pravilom in normam, saj s svojo kršitvijo izzovejo aktivacijo kaznovalnih mehanizmov in še večjo zavezanost prepričanju, da je pravila, v skupno dobro, treba upoštevati.

Toda tudi zagovorniki funkcionalistične teorije odklonskosti izpostavljajo, da so kršitve za družbo funkcionalne, če so redke in izjemne. V družbi, v kateri odklonskost postane norma in prevzemanje odgovornosti redka dobrina, se razvije “kultura nekaznovanosti”, ki nam je dobro znana iz sveta politike in gospodarstva. Iz časov tranzicije, ko so posamezniki nekaznovano izčrpavali in plenili podjetja in skupno dobro, česar posledice danes občutimo vsi člani družbe. Tudi otroci, ki danes ne prevzemajo odgovornosti za svoja dejanja, bodo nekoč zasedali odgovorne družbene položaje v zdravstvu, politiki, sodstvu, šolstvu, gospodarstvu, bodo frizerke, mehaniki, negovalci v domovih za ostarele. Občutek osebne odgovornosti se ne bo razvil takrat. Zato se ne smemo čuditi, če s strani zdravniškega osebja nismo obravnavani, kot bi pričakovali, če nam frizerka pričeske ne uredi, kot bi si želeli, če mehanik svojega dela ne opravi dobro in v restavraciji nismo ustrezno postreženi. Vsi ti posamezniki so bili nekoč otroci, ki niso osvojili lekcije, da je za napačna dejanja, slabo opravljeno delo in neodgovorno ravnanje potrebno prevzeti odgovornost.

V skupno dobro in v dobro naših otrok se mora lekcije o spoštovanju medsebojno dogovorjenih pravil osvojiti karseda zgodaj, da ne bomo teh lekcij, kot podpredsednica evropskega parlamenta Eva Kaili, osvajali na očeh javnosti “na stara leta”.


Preberite še


Najbolj brano