Tudi odnosi določajo naše zdravje
Dnevna poročanja o obolelih in umrlih ter bolnišnični prizori covidnih bolnikov iz različnih delov sveta, servirani v naše domove, nas spodbujajo k razmišljanju o pomenu zdravja in prežeči bližini bolezni. Zdravje je več kot zgolj odsotnost bolezni, je obča blaginja človeka, dolgoročno dobro počutje, odsotnost kronične bolečine, skrbi in stresa, je radostna dolgoživost. Zdravje, predvsem pa dolgoživost, sta za zahodnega človeka tudi sicer izjemno pomembni vrednoti, na račun katerih farmacevtska industrija, zavarovalnice in privatizirano zdravstvo, pa tudi mnogi samooklicani zdravilci, izdatno služijo.
Zahodna medicina temelji na široko prisotnem prepričanju, da so bolezni predvsem fizičnega izvora, torej gensko povzročene ali posledica zunanjih dejavnikov, kot so virusi, bakterije, onesnaženo okolje in druge strupene snovi. Boleznim, ki jih ne povzročajo genske zasnove ali zunanji dejavniki, pri katerih vzroka ne poznamo, pa pravimo, da so idiopatske. Torej bolezni, ki so nastale spontano, “same po sebi” in so nejasnega vzroka. Večina bolezni - tako fizičnih kot psihičnih - dejansko sodi v to kategorijo.
Družbeni odnosi vplivajo na naše zdravje, bolezen in zgodnjo umrljivost v enaki meri kot fizično okolje in genetika.
Zahodna medicina in znanost v boju za zdravje prisegata na genetiko. V zadnjih desetletjih se pospešeno vlaga v genske raziskave in zavelo je optimistično prepričanje, da bomo z lociranjem pravega gena in z njegovim preoblikovanjem ali odstranitvijo lahko dosegli odsotnost bolezni in posledično zdravje. Naša medicina v veliki meri izhaja tudi iz predpostavke, da se bolezni zgodijo organom, tako imamo pljučne, srčne, črevesne, žilne, kožne in druge bolezni. Tudi zdravljenje je posledično največkrat osredotočeno na konkreten organ in ne na človeka kot celoto ali vzrok bolezni.
Nenazadnje pa se na bolezen človeka gleda ločeno in neodvisno od socialnega okolja. Če so vplivi fizičnega okolja prepoznani in upoštevani, se vplive socialnega okolja le redko vzame v obzir. Kolikokrat vas je splošni zdravnik ali specialist, ki ste ga obiskali, vprašal, ali ste na splošno zadovoljni z življenjem, ali ste veseli, srečni, ali imate urejeno družinsko življenje, zaupanja vredno osebo, prijatelja, ali dobro spite, ali ste v otroštvu doživeli travmo, ali ste (bili) žrtev nasilja, toksičnih odnosov in podobno? Povprečen zdravnik se ne ukvarja z vprašanji bolnikovega družbenega okolja, ker za to ni usposobljen in ker se temu vidiku v času izobraževanja ne poda ustrezne pozornosti. Pri ukvarjanju z otroško astmo ali atopijskim dermatitisom se povprečen pulmolog in dermatolog ne prevprašujeta, ali je vzrok zanju morda v življenjskem okolju otroka, prav tako se onkologi večinoma ne ukvarjajo s povezanostjo raka in stresa, toksičnih odnosov ali otroške travme.
Človek je biološko bitje in zakonom narave ne more uiti, je pa tudi družbeno in odnosno bitje, ne nazadnje tudi duhovno in energetsko. In družbeni odnosi vplivajo na naše zdravje, bolezen in zgodnjo umrljivost v enaki meri kot fizično okolje in genetika. V zadnjih letih vseeno prihaja do premikov tudi na tem področju: izpostavlja se neprimerno komunikacijo in nasilje v družini, na delovnem mestu, pomen dolgotrajnega stresa, ki vodi v izgorelost in obolevnost ... Tudi znanost počasi prepoznava pomen socialnega okolja in odnosov na zdravje. Makro študije izpostavljajo povečano pojavnost različnih fizičnih in psihičnih bolezni med revnimi, etničnimi manjšinami, materami samohranilkami in drugimi depriviligiranimi skupinami; raziskave izpostavljajo tudi pomen določenih družinskih odnosov in osebnostnih karakteristik staršev na pojav motenj prehranjevanja, dihalnih in kožnih bolezni; številne študije pripisujejo pojav malignosti, torej rakavih obolenj “nezdravim” oblikam odnosov, čustvovanj in miselnih vzorcev.
Mate Gabor, kanadski zdravnik in na madžarskem rojeni Žid, je na povezanost socialnih odnosov in zdravja postal pozoren med svojo dolgoletno klinično prakso z odvisniki. Njegove štiridesetletne izkušnje izpostavljajo ključen pomen otroških travm na razvoj zelo raznolikih fizičnih in mentalnih bolezni, kot so depresije, psihoze, odvisnosti, bipolarne motnje, pa tudi raka, multiple skleroze in drugih. Fizične in psihične bolezni se pogosto pričnejo s kompenzacijo in adaptacijo, ki sta povezani s travmo in stresom iz otroštva. Adaptacija, ki jo otrok razvije kot odziv na zgodnji stres in travmo, je nujna za otrokovo samozaščito in preživetje same travmatične situacije, medtem, ko le-ta postane kasneje del patologije, vzrok za bolezen in neposredna grožnja zdravju. Tudi številne druge raziskave s področja razvoja otrok dokazujejo, da družbene okoliščine lahko vodijo v specifične psihološke in fiziološke adaptacije nujne za preživetje, dolgoročno pa lahko postanejo vzrok zelo raznolikih bolezenskih patologij.
Če želimo uvideti vpliv socialnih okoliščin na zdravje in bolezen, je pomembno razumeti tudi to, kako gledamo na človeka in bolezen. Je bolezen zgolj bolezen organa, neodvisna od človeka, nekaj kar se zgodi neodvisno od našega delovanja, čustvovanja in razmišljanja, ali na človeka gledamo celostno in celovito. Zaradi te razlike nekatere medicine imenujemo holistične, druge pa ne. Gre za razliko v doktrini, v pristopu. Dokler ne bomo poleg vplivov prirojenih danosti in vplivov okolja prepoznali tudi pomen naših odnosov s soljudmi in ne nazadnje, odnosa do nas samih in širšega sveta, bomo zelo težko uvideli in razumeli dejansko razsežnost in kompleksnost dejavnikov našega zdravja in bolezni, še težje pa bomo dosegli stabilno zdravje, blaginjo in dolgoživost, h katerim tako zelo stremimo.