Spolnost ni samo biologija
Pred kratkim sem po skoraj štirih desetletjih vzela v roke zbirko knjig o spolni vzgoji, ki je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja klasični knjižni repertoar mnogih domovanj. Knjiga je del serije knjig, namenjenih korektnemu podajanju vsebin o spolnosti otrokom od sedmega leta do polnoletnosti.
Knjiga za najmlajše nadvse subtilno, starosti primerno in vendar ne zavajajoče opisuje vse pomembno, kar zadeva spolni odnos, spočetje in rojstvo novega bitja. Podobno vsaka od knjig, namenjena drugi starostni skupini, z izjemno občutljivostjo odstira ne zgolj biološke, temveč tudi družbene in psihološke vidike spolnosti.
Kljub preobilici vulgarnih spolnih vsebin, glorifikaciji telesnosti in enostavno dostopni pornografiji smo v odnosu do golote in spolnosti razvili nezdravo nesproščen odnos.
Kar me je ob prebiranju vsebine ene od omenjenih knjig tako presunilo, da sem se odločila to kolumno posvetiti spolnosti, je spoznanje, kako smo kot družba v teh nekaj desetletjih postali puritanski in dvolični. Knjiga, namenjena deset- do trinajstletnikom, je opremljena s fotografijami, ki so lepe in naravne ter prikazujejo družino, otroke in odrasle - gole. Z današnje perspektive te fotografije presenetijo in v grozi spoznaš, kako smo se kot družba spremenili. Če je bilo v času nastanka knjige običajno, da so se družine srečale na nudistični plaži ali pa si tam morda srečal celo svojo učiteljico, da so se mladenke in odrasle ženske poleti sončile “zgoraj brez”, danes ni tako. Zgrozilo me je spoznanje, da smo kljub preobilici vulgarnih spolnih vsebin, glorifikaciji telesnosti in enostavno dostopni pornografiji, v odnosu do golote in spolnosti razvili nezdravo nesproščen odnos.
Otroci se v šoli pri biologiji in ob dodatnem obisku za to zadolžene patronažne sestre učijo izključno biologijo spolnosti. Predvsem kako preprečiti neželeno nosečnost in spolno nalezljive bolezni. O čustvih, osrečujoči spolnosti, o strahovih in številnih vprašanjih pa … nič. Toda spolnost ni samo biologija. Na letošnjem sociološkem srečanju je sociolog Roman Kuhar predstavil nedavno, prvo reprezentativno raziskavo spolnosti, izvedeno med slovensko mladino, ki v obstoječih učnih načrtih in šolah zelo pogreša prav družbene in psihološke vsebine telesne ljubezni. Mladi slutijo in vedo, da je spolnost mnogo več, kot jim ponujajo cenene ameriške nanizanke ali neosebna pornografija. Če o tem naših otrok ne bomo učili doma in v šoli, bodo informacije iskali tam, kjer so najlažje dostopne in podane v zelo izmaličeni obliki - na spletu in v pornografskih filmih. O negativnih učinkih pornografije na samopodobo in izkrivljeno doživljanje spolnosti med mladimi obstaja mnogo študij.
Mladi slutijo in vedo, da je spolnost mnogo več, kot jim ponujajo cenene ameriške nanizanke ali neosebna pornografija. Če o tem naših otrok ne bomo učili doma in v šoli, bodo informacije iskali tam, kjer so najlažje dostopne in podane v zelo izmaličeni obliki - na spletu in v pornografskih filmih.
Kozmetična industrija, plastična kirurgija in pop kultura nam sporočajo, da je spolnost osrečujoča ali možna zgolj, če smo nosilci mladega, privlačnega in primerno oblikovanega telesa, če torej ustrezamo standardom trenutne spolne estetike. Spolnost je bila vedno družbeno regulirana glede na spol, družbeni stan, starost … Vse družbe zapovedujejo primerne in prepovedane oblike spolnosti. Tudi sankcije za prakticiranje prepovedanih spolnih praks variirajo od blagih pa vse do smrtne kazni. V trinajstih državah istospolno ljubezen še vedno plačaš z življenjem. In to, kar danes pojmujemo kot “normalno”, je v veliki meri rezultat Viktorijanske represije nad spolnostjo, katere dediči smo.
Da je običajna človeška spolnost mnogo bolj raznotera in da so odkloni od “običajne” spolnosti prej pravilo kot izjema, je v prvi celoviti in obsežni nacionalni študiji človeške spolnosti, izvedeni v 40. letih prejšnjega stoletja, ki je povsem šokirala takratno znanstveno in laično javnost, prikazal ameriški raziskovalec Alfred Charles Kinsey. Kinseyjeva študija, ki je globoko vplivala na družbene in kulturne predstave o spolnosti, še danes velja za temelj preučevanja spolnosti.
Kinsey je med drugim zagovarjal za tiste čase drzno tezo, da je odlašanje s spolnostjo do poroke psihološko škodljivo, ena pomembnejših ugotovitev omenjene študije pa je tako imenovana Kinseyjeva lestvica, skladno s katero se vsi nahajamo na kontinuumu med skrajno heteroseksualno in skrajno homoseksualno usmeritvijo. Dokazal je, da sta homoerotična in biseksualna erotična orientacija kot izkustveno dejstvo bistveno bolj razširjeni, kot je družba sposobna priznati.
Spolnost omogoča obstoj človeštva in v marsičem določa, kdo smo. Nevropsihologi menijo, da gre za eno ključnih gonilnih sil, ki nas motivira k doseganju ciljev, vpliva na naše mišljenje, čustvovanje in vedenje. Ker je spolnost kot taka ključna za človeški obstoj, pa tudi posameznikovo psihično in fizično zdravje ter občo posameznikovo in skupinsko dobrobit, bi pričakovali, da bomo o njej govorili več, bolj realno in predvsem bolj odkrito. Tako pa jo tabuiziramo, zatiramo, prepovedujemo ali z njo izmaličeno manipuliramo v imenu zaslužka, kontrole in koristi ... In spet zgrešimo bistvo.