Plačam za popoln nadzor

K pisanju me je spodbudilo sms sporočilce in prošnja mame za nasvet. Ali v tretjem razredu osnovne šole zadostuje osnovna verzija eAsistenta ali je boljša plačljiva nadgradnja osnovne verzije?

Za tiste, ki ne vedo, za kaj gre, kratko pojasnilo: eAsistent je računalniška aplikacija, ki se je vtihotapila v življenja šolajočih se otrok in staršev in se samooglašuje kot “popolna elektronska komunikacija za starše”. Le-ta omogoča staršem dnevni vpogled v izostanke pri pouku, obvestila o ocenah, o napovedanih preverjanjih znanja, opažanjih učitelja o delu in vedenju otrok in podobno. Večina staršev samoumevno sprejme osnovni eAsistent, saj prejme geslo s strani razredničarke že na prvem roditeljskem sestanku, kar daje (lažni) občutek, da eAsistent nekako sodi k običajnim šolskim zadevam tako kot zvezek in nalivno pero. Drugi se z veseljem prijavijo še na plačljivo in izpopolnjeno verzijo, ki obljublja res popolno obveščanje.

S tem, ko (prehitro) izvemo za otrokovo neprimerno oceno, otroku odvzamemo možnost narediti napako, se z njo soočiti in jo popraviti. Preprečimo mu, da sam preigra scenarije, kdaj in kako naj vam sporoči slabo novico.

V praksi zadeva zgleda takole: v tednu, ko je otrok odsoten od pouka, ker je zbolel, prek sms sporočil in elektronske pošte kot starš dnevno prejemaš obvestila o tem, kako je tvoj otrok - tisti, za katerega doma skrbiš in kuhaš čaj - izostal od pouka prvo uro pri matematiki, drugo uro pri biologiji, tretjo uro pri slovenščini in tako našteto za cel dan in vse naslednje dni do ozdravitve. Sila nepotrebno in nadležno. Vem, da je moj otrok odsoten, saj ga gledam doma bolnega. Še bolj neprijetna so sporočila, ki priletijo nekje sredi službenega sestanka in se glasijo “predlog izboljšave”. Ob prebranem ugotoviš, da otrok ni naredil domače naloge. Res koristna informacija in ob zelo pravem času. Po začetnem čudenju in zgroženosti, ki je sledila tako popolnemu obveščanju, sem končno dojela, za kaj gre. S plačljivo popolno elektronsko komunikacijo za starše plačaš popoln starševski nadzor, ki se mi zaradi več razlogov zdi izjemno sporen.

Sporočilo, da moj otrok ni naredil domače naloge pri določenem predmetu, nas doseže še pred otrokovim prihodom domov. Podobno, da je dobil slabo oceno ali da ga peto uro ni bilo pri pouku. Zakaj menim, da gre za sporne prakse prezgodnjega obveščanja in starševskega nadzora? Verjemite, nihče od nas odraslih si pri zdravi pameti ne bi želel biti tako nadziran. Predstavljajte si, da po službi zavijete na hitro kavo ali pivo s prijateljico, s sodelavcem ali pa morda vplačate prvi obrok nekega nakupa in ob prihodu domov je vaš partner/partnerica o tem že obveščen/a ... Niste vi tisti, ki predate informacijo, pojasnite in postavite svoja dejanja v kontekst, nekdo drug je golo informacijo o vas brez obrazložitve že prenesel naprej.

S tem, ko (prehitro) izvemo za otrokovo neprimerno oceno, otroku odvzamemo možnost narediti napako, se z njo soočiti in jo popraviti. Preprečimo mu, da sam preigra scenarije, kdaj in kako naj vam sporoči slabo novico. Se še spomnite, kako smo ravnali mi, ki še nismo bili pod popolnim elektronskim nadzorom? Počakali smo na še kakšno boljšo oceno in staršem posredovali obe hkrati. Tako je bila škoda manjša. Ali pa smo slabo oceno čim prej popravili in potem škode praktično ni bilo. Pri vsem tem gre za neprecenljive življenjske izkušnje in iskanje strategij reševanja težav, za katere oropamo lastne otroke.

S popolnim nadzorom in vpogledom v otrokove obveznosti, kot je napovedano spraševanje, je otrok osvobojen vseh odgovornosti. Starši - in ne otroci - so pozorni, kdaj pišejo test, kdaj bodo vprašani, kdaj je ustni nastop. Čez leto ali dve pa jim pogosto očitajo prav pomanjkanje odgovornosti. Največja škoda pa je narejena na področju zaupanja. Zaupate svojemu otroku? Vi ste ga vzgojili. Če zaupate svoji vzgoji, zakaj ne zaupate njegovi presoji? Zakaj plačujete, da vam poročajo o njegovem (ne)delovanju? Za potrditev, da imate prav, da mu zaupate? Če mu ne zaupate, zakaj mu ne? Ali bo nadzor preko eAsistenta pozitivno vplival na izgradnjo zaupanja? Zaupanje se gradi postopoma in počasi. Naj poudarim, da gre za vzajemen proces, v katerem se moramo tudi mi, odrasli, izkazati kot vredni zaupanja. Tako bomo za zgled.

Tako to gre pri odraslih, pa tudi pri otrocih. Otroci niso manj vredni od odraslih, zato se nehajmo do njih tako vesti. Imajo manj izkušenj, težje predvidijo določene situacije in podobno. Imajo pa pravico in sposobnost razmišljati, sprejemati odločitve, narediti napako in jo popraviti, se pokesati, razvijati strategije delovanja in predvsem nabirati izkušnje.

Spet smo pri starševski samozavesti. Če želimo na dolgi rok našim otrokom dobro, jim dovolimo, da se naučijo samostojnosti in odgovornosti tudi za ceno napak. Te so v življenju neizbežne. Pa še to, popolna elektronska komunikacija je prodajni artikel, na račun katerega nekdo mastno služi. Ne smemo pozabiti, šolajoča se populacija je ciljna publika, ki nikoli ne usahne, na račun otrok pa vemo, se sploh zelo dobro služi. V čigavo dobro je bil torej eAsistent vpeljan?


Preberite še


Najbolj brano