Ni vsega kriva korona

Ljudje smo v svojem zaznavanju in interpretiranju naravnega in družbenega sveta omejeni. Nagnjeni smo k temu, da pojave in dogodke opazujemo z ene, pogosto omejene in poenostavljene perspektive, takšne kot smo se je naučili in takšne kot jo podpira naša neposredna okolica. Ta perspektiva je zapolnjena z globoko zakoreninjenimi vnaprejšnjimi prepričanji, predsodki, ki onemogočajo alternativen pogled.

Tudi znanost včasih deluje podobno. Ljudje svet zaznavamo v obsegu, kot nam dovoljujejo naša čutila, znanja in spodobnosti, znanost pa je omejena z dometom razpoložljivih merskih instrumentov in togega znanstvenega pristopa. S tem ni nič narobe, dokler se teh omejitev zavedamo. Pogosto pa temu ni tako in če povzamem H. L. Menckena (1880-1956): za vsak zapleten problem poiščemo jasen, preprost in napačen odgovor.

Epidemija covida-19 je zgolj izpostavila vse to, kar smo že prej počeli ali nismo počeli, kar smo vedeli, pa nismo želeli vedeti in ne videti. Brutalno je izluščila šibkosti družbe in našega načina življenja.

Leto, ki je minilo, je zaznamoval novi koronavirus. Mediji, politiki, gospodarstveniki, mi vsi govorimo zgolj o tem, kaj vse nam je povzročil in kaj vse nam je odvzel. Perspektiva, ki smo jo zavzeli v odnosu do tega epidemičnega virusa, je zelo specifična. Toda, ali je novi koronavirus res kriv za trikratni trojni umor, ki je pretresel Slovenijo v preteklem letu? Za skorajšnji kolaps zdravstvenega sistema in vse preminule v domovih za upokojence? Izgube preštevilnih služb? Vso žalost in zaskrbljenost ljudi? Nesrečno in nezadovoljno mladino in otroke, ki ne morejo v šolo? Pričakujočo recesijo in posledično revščino?

Novi koronavirus ni edini, enoznačni in neposredni povzročitelj vseh navedenih tegob in krivic. Stvari so bolj kompleksne in terjajo poglobljen razmislek in odziv. Epidemija covida-19 je zgolj izpostavila vse to, kar smo že prej počeli ali nismo počeli, kar smo vedeli, pa nismo želeli vedeti in ne videti. Brutalno je izluščila šibkosti družbe in našega načina življenja. Nasilje v družinah in v vsakdanji komunikaciji je bilo v Sloveniji razširjeno že pred korono. Mi vsi smo do vseprisotnega nasilja različnih oblik tolerantni in ga dopuščamo: na cesti, v medsebojni komunikaciji, službi, na spletu. Tudi nasilje v družinah ni nekaj novega. Virus in z njim povezane izjemne situacije so nasilje zaostrile in nas izzvale, da se kot družba in posamezniki z njim soočimo in enkrat za vselej ponotranjimo ničelno toleranco do vseh nasilnih oblik.

Zdravstveni sistem ni na robu propada zaradi virusa, temveč zato, ker javnega zdravstva ne cenimo dovolj, vanj ne vlagamo, ga načrtno rušimo, ne spodbujamo izobraževanja in ustreznega nagrajevanja zdravstvenega osebja, nimamo celostne razvojne zdravstvene strategije. Naša skrb za najstarejše člane družbe je že desetletja neustrezna. Kdaj smo zgradili zadnji javni dom za starejše? Kakšna je sistemska strategija na tem področju? Kakšen je odnos do naših ostarelih, njihove celostne oskrbe in dobrobiti na splošno? Standardi njihove namestitve in obravnave?

Revščina, ki jo pričakujemo, je - četudi za posameznika brutalno realna - v resnici fiktivna. Na ravni celotne družbe, države in sveta imamo denarja in dobrin dovolj za vse. Revščina (ali njena odsotnost) je družbeni konsenz. Stvar družbenega dogovora je, kako si bomo te dobrine in ta denar razdelili, za kaj ga bomo porabili, ali bomo odpravili revščino in ne nazadnje, kaj denar sploh je in kaj pomeni. Kaj sploh pomeni, da ima nekdo sto milijard dolarjev v delnicah neke korporacije? Zakaj bolj ne obdavčimo bogatih, ki so svoje bogastvo nakopičili na račun narave, družbe in drugih posameznikov?

Nezadovoljstvo je tudi stvar perspektive. Ali res ni hujšega kot to, da ne moremo potovati, smo za eno leto obsojeni na omejeno gibanje, priklenjeni na dom, oropani druženja, zabav in divjega nakupovanja? Če povzamem besede meni ljube osebe - to so težave ljudi prvega sveta. Tudi politika, ki jo vodi naša država, in delovanja naših politikov niso tako porazna zaradi covida-19, tako obupna in porazna bi bila, to vemo, tudi brez epidemije.

Zanimivo je, kako se je zaradi korone spremenila perspektiva glede drugih, do nedavnega ključnih družbenih problemov, kot na primer grožnje migrantov. Migrantsko vprašanje je s pojavom epidemije čudežno izginilo iz politične in družbene agende. Malokdo iskalce varnega pribežališča in boljšega življenja v Evropi sploh še omenja. Tisti redki, ki so novi koronavirus tako zavajajoče povezali z migranti, pa ta nesrečni virus spet zlorabljajo kot opravičilo za nekaj, kar je že dolgo pred njegovim prihodom tlelo v njih, in to nekaj je nezadovoljstvo s seboj in življenjem nasploh, sovraštvo in osebni gnev. Intimno pomirjen in zadovoljen človek ne čuti potrebe sovražiti in tlačiti drugih.

Covid-19 je kot izjemen pojav iztiril naša običajna življenja, toda ni kriv za vse slabo, kar mislimo, počnemo in kar se nam dogaja. Izjemna situacija, ki jo je sprožil novi koronavirus, je omogočila zgolj drugačno izkustvo in vpogled na pojave in stvari, ki so bili prisotni že pred njegovim prihodom. Zelo verjetno je, da bi tudi drugi družbeni ali naravni pojavi takšnih razsežnosti razgalili sorodno. Smo pripravljeni na uvid, morda spremembo? Ali nam še vedno ni dovolj hudo, da bi kaj spremenili? Kot posamezniki in kot družba.


Preberite še


Najbolj brano