Kdaj podeliti nasvet

Kot otrok in odraščajoče dekle sem večkrat naletela na nekoliko obupan, pa tudi že naveličan očetov vzklik: “Kaj moraš res prav vse preizkusiti na lastni koži?!” Šele mnogo kasneje sem doumela, da je s tem izražal svojo frustracijo, ker sem pogosto počela in preizkušala stvari, ki jih je on, starejši in bolj izkušen, že vnaprej ocenil kot neizvedljive ali “napačne”. In - še pomembneje - da nisem bila dojemljiva za njegove, zagotovo dobronamerne, nasvete.

Že takrat sem v resnici vedela, da ima oče kot odrasla oseba pogosto prav, da je morda “dal to reč že enkrat skozi” in potemtakem najbrž res ve, kako bi bilo v dani situaciji najbolje ravnati. Neizpodbitno pa sem vedela, da želim “to reč” preizkusiti in izpeljati sama.

Nasvet podarimo zgolj osebi, ki zanj prosi ali je nanj “pripravljena”. Nasvetov ne trosimo osebam, za katere že vnaprej vemo, da jih niso zmožne sprejeti ali si jih ne želijo.

V medsebojnih odnosih si nenehno podajamo nasvete. Majhne, praktične, vsakodnevne, banalne, pa tudi velike, odločilne, življenjske. Nasvete si delimo brezplačno v prijateljskih in družinskih krogih, včasih pa smo zanje pripravljeni tudi pošteno plačati in tako obiskujemo jasnovidce ali specializirane strokovnjake s področij psihologije in družinske terapije, za katere verjamemo, da so bolje kot mi sami usposobljeni za to, kako ravnati v za nas pomembnih situacijah.

Nekateri ljudje nasvetom raje prisluhnejo kot drugi, verjetno pa ste že naleteli na situacijo, ko nekdo kljub vašemu dobronamernemu nasvetu, ki je bil povrh vsega res “zelo dober”, le-tega ni želel slišati, kaj šele upoštevati. Pomembno: nasvet podarimo zgolj osebi, ki zanj prosi ali je nanj “pripravljena”. Nasvetov ne trosimo osebam, za katere že vnaprej vemo, da jih niso zmožne sprejeti ali si jih ne želijo. Vsi, tako otroci kot odrasli, imamo pravico “napačnega” delovanja in “napačnih” izbir, poskušati in zmotiti se, se učiti iz lastnih izkušenj in preverjati že preverjeno. Četudi smo povsem prepričani, da bi zlahka podelili odličen nasvet, ki bi določeni osebi prihranil bolečino, morebitne težave ali jo zaščitil, nasveta ne moremo vsiliti.

Študije s področja psihologije izpostavljajo, da situacija, v kateri smo zmožni podati nasvet, pozitivno vpliva na našo samopodobo in samozavest. Zmožnost deliti nasvet prav tako poveča občutek posameznikove moči. Istočasno pa je samopodoba oseb, ki nenehno iščejo in potrebujejo nasvete drugih, pogosto nižja. Da ne bi po nepotrebnem še dodatno vplivali na slabo samopodobo nekoga, ki mu v resnici želimo dobronamerno svetovati, je dobro, da svoj nasvet uravnotežimo tudi s kakšno pozitivno opazko, ki se nanaša na sogovornika/co, da sogovornika vprašamo, ali sploh želi slišati naš nasvet, in predvsem, da nasvet ni izraz naše superiornosti.

Sicer pa, kako sploh vemo, da je nasvet za nekoga zares dober? Pravzaprav ne vemo povsem zagotovo. Ljudje smo si različni, različnih temperamentov, psihosocialnih ustrojev, zanimanj, sposobnosti in trpežnosti. Toda socialni in čustveni svet ljudi ima tudi določene skupne značilnosti delovanja, čustvovanja in mišljenja, kar omogoča določeno stopnjo medsebojnih primerjav in tako izkušnje enega človeka lahko primerjamo z izkušnjo drugega. Zato je sploh možno deliti nasvete. Ne nazadnje so življenjski poteki ljudi bistveno bolj podobni in predvidljivi, kot bi si vase zaverovani posamezniki postmoderne dobe želeli. Velika večina ljudi tako v svojem življenju doživi podobno serijo izkušenj, povezanih s šolanjem, prijateljstvi, zavrnitvami, zaljubljenostjo, srčnimi bolečinami, zaposlitvijo, partnerstvom, družino, smrtjo, upokojitvijo itd.

Nekateri ljudje, z zgodovino bogatih in zelo raznoterih odnosov in izkušenj ter obče bolje razvitim občutkom za socialno dimenzijo človeškega bivanja, intuitivno in izkustveno vedo, kako ustrezneje ravnati, drugi so v teh zadevah bolj nespretni in prej potrebujejo “dober” nasvet. Ključne za razvoj socialnih kompetenc “pravilnega” odločanja so vsekakor pretekle socialne izkušnje. Izkušnje, ki se izgrajujejo od zgodnjega otroštva. Zato pustimo oziroma spodbujajmo otroke, da vstopajo v čimbolj raznotere socialne odnose, naj sprejemajo odločitve, naj ravnajo skladno s svojo presojo, naj se zmotijo, naj vadijo v vadnici socialnih odnosov. Naj ravnajo tako, kot v dani situaciji najbolje znajo in zmorejo. Če nas bodo potrebovali ali prosili za nasvet, bodimo tam, drugače bodimo modro tiho in spremljajmo dogajanje z varne razdalje. Predvsem pa ne smemo vsiljivo pametovati in strahove, ki izvirajo iz naših izkušenj, prenašati na njihove odločitve.

Sama se še vedno živo spomnim dobrega občutka, ki me je spremljal vse otroštvo in mladost, in sicer, da se vedno lahko, če se res zalomi, zatečem domov. In to je največ, kar lahko ponudimo otrokom, ostalo je na njih.


Preberite še


Najbolj brano