Drug za drugega tudi v času krize

Solidarnost, kot ena temeljnih vezi, ki atomizirane posameznike združuje v povezano in delujočo družbo, je že zgodaj zaposlovala filozofe in sociologe. Izvor besede je latinski, “solidus” pomeni trden. Solidarni ljudje skrbijo drug za drugega in soustvarjajo trdno povezano skupnost, ki je podporno zavetje vsem njenim članom.

Solidarnost se danes kaže kot možen odgovor na izzive sodobne globalne družbe, kot so vse večja razslojenost, prekomerno izčrpavanje narave in njenih omejenih virov, medčloveška odtujenost in individualizem sodobnega človeka, kapitalistična tekmovalnost in uporaba drugega človeka za zadovoljevanje svojih egoističnih potreb ali partikularnih interesov. Solidarnost je vse prepogosto zgolj prazna fraza. Solidarnost izrabljamo, da se delamo boljše in lepše, kot posamezniki in družba. Zelo zlorabljena je v politiki in med zvezdniki. Mnoge znane mednarodne organizacije v imenu solidarnosti nespodobno služijo: za vzdrževanje svojega obstoja in dobrih plač ter nepotrebnih razkošnih prostorov porabijo skorajda vsa sredstva, ki jih posamezniki v imenu solidarnosti do revnih, lačnih, pomoči potrebnih zberemo ob različnih akcijah. Le redko dobimo realno informacijo o tem, koliko denarja dejansko doseže človeka na koncu verige okoriščanja.

Koliko od nas, ki smo sočutni in solidarni, bi v svojem domu gostilo družino pribežnikov, ki že leto ali več v nemogočih razmerah čakajo na boljše življenje v preddverju Evrope, ali brezdomca, ki ga opazimo v mrzli zimski noči?

Solidarnost je včasih slepilo, ko se zaradi drobne geste, kot je darovanje drobiža prosjaku, v ogledalu iluzije uzremo kot dobri, sočutni in solidarni. Kako sočutni in solidarni smo v resnici, se hitro razgali, ko sočutje in solidarnost od nas terjata nekoliko več žrtvovanja in odrekanja. Koliko od nas, ki smo sočutni in solidarni, bi v svojem domu gostilo družino pribežnikov, ki že leto ali več v nemogočih razmerah čakajo na boljše življenje v preddverju Evrope, ali brezdomca, ki ga opazimo v mrzli zimski noči?

Več imamo, manj smo solidarni: o tem nas učijo ljudje tretjih držav ali držav v razvoju, kot smo jih poimenovali mi - državljani prvih in razvitih držav. Manj smo solidarni, več govorimo o solidarnosti in bolj pozivamo k njej. Kaj nista prav sočutje in empatija, kot temelja solidarnosti, ključni sestavini vseh novodobnih duhovnih gibanj, ki se tako množijo predvsem med globalno ekonomsko zelo dobro stoječimi in upanja lačnimi zahodnjaki?

Solidarni ljudje skrbijo drug za drugega in soustvarjajo trdno povezano skupnost, ki je podporno zavetje vsem njenim članom.

Seveda je solidarnost lahko tudi pristna in iskrena. Lahko je del političnega sistema. Solidarnosti smo se otroci prejšnjega sistema učili - sistemsko. Solidarnost je s socializmom hodila z roko v roki: pionirčki smo bili zavezani solidarnosti, zaobljubili smo se ji. Pomagati starejšim ali mlajšim, šibkejšim, pomoči potrebnim, odstopiti sedež v avtobusu, pomagati čez prehod za pešce, nositi težko vrečko iz trgovine, delati na delovnih akcijah … Kritiki ideološke navlake preteklosti bi se morali vprašati, kje smo s prehodom v novi režim zgrešili, da našim otrokom izkazi vsakdanje solidarnosti niso več samoumevni, ne potrebni.

Solidarnosti smo se, zaradi vsesplošne skromnosti in pomanjkanja dobrin, učili vsakodnevno in sproti: med sosedi smo si sposojali sladkor in sol, pa tudi jajca in moko, ob obiskih sorodnikov smo si sposojali tudi stole ali pribor. Če je zmanjkalo kruha, je soseda z nožem odmerila štiri kose kruha za svojo družino, preostanek črne štruce, takrat edine na tržišču, je podarila za našo večerjo. Skupaj smo čistili okolico, gradili vodovod ali telefonsko napeljavo, kmetovali in gradili kleti, prizidke in hiše. Solidarnost je ali pa ni del družbenopolitičnega in ekonomskega sistema. Kapitalizem, v katerega smo tako željno vkorakali, je njen grobar.

Dobro bi bilo, da bi iz trenutne situacije potegnili tudi nekaj dobrega in pozitivnega za nas vse: morda zavedanje, kako krhki smo v resnici kot posamezniki in kako sta kakovost našega življenja in sreča odvisni od medsebojne povezanosti, pomoči in solidarnosti. Pa ne zato, da se z njo bahamo, da jo zlorabljamo za namen našega družbenega statusa, da smo v očeh drugih boljši. V mislih imam pristno, ponotranjeno solidarnost. Solidarnost, ki se ne šopiri in izpostavlja. Solidarnost kot temeljni pristop k sočloveku. Solidarni ljudje skrbijo drug za drugega. Solidarnost je zavedanje skupnosti in povezanosti, nekaj kar nas drži skupaj, da ne bomo kot atomizirani nesrečni posamezniki postmoderne kapitalistične družbe skrbeli samo še zase.

Zato v dneh, ki prihajajo, poskrbimo za ostarele, oslabele ali bolehne sorodnike, sosede, pa tudi za neznance. Zanje opravimo nakup hrane, preverjajmo, ali so v redu, in četudi nam zaradi zdravja, mladosti in odličnega imunskega sistema virusi ne morejo do živega, s samoizolacijo poskrbimo, da tudi drugim ne bodo.


Preberite še


Najbolj brano