Človeška ogledala

Se vam je že zgodilo, da vas določene lastnosti ali ravnanja vam bližnje osebe, sodelavca ali zgolj znanca, motijo? Večina nas takšne osebe označi za zoprne, nemogoče, kritiziramo jih, se jih izogibamo ali pa te “nemogoče” lastnosti sprejmemo kot nujno zlo.Ko pri sebi naslednjič zaznate takšna čustva se namesto k jezi in razburjanju raje preusmerite na prespraševanje, zakaj vas je uspela določena oseba tako zelo vznemiriti, zakaj vam je dvignila pritisk? Zakaj vas njena ali njegova dejanja, izjave, način tako zelo motijo? Pomislimo.

Če v dejanju ali besedi drugega ne bi bilo resnično nič takšnega, kar se tiče nas samih, bi tudi negativna ali čudaška dejanja v nas prebudila iskreno zanimanje o tem, kaj je danes s tem človekom, morda bi se v nas zbudila celo skrb ali čudenje nad tako nenavadnim, celo nemogočim vedenjem ali izjavami.

Ogledala, ki nam jih dnevno nastavljajo drugi, odblesk, tudi če nam ni po godu, ponuja možnost uvida in osebne preobrazbe.

Toda ne, določena dejanja ali besede na nas delujejo kot sprožilec vznemirjenja, jeze in neodobravanja in tako zaslepljeni izgubimo možnost treznega razmisleka o delovanju druge osebe, nas samih in dinamiki našega odnosa. Zaslepljeni z nejevoljo spregledamo lasten odsev v drugem, v “človeškem ogledalu”. Imamo morda mi sami zametke lastnosti, delovanja, razmišljanja in čustvovanja, ki ga tako zelo ne prenesemo pri drugih?

Hermann Hesse je že leta 1919 v svoji teoriji projekcije zapisal, da ko nekoga sovražimo, pri njem pravzaprav sovražimo nekaj, kar je v nas samih. Obrambni mehanizem projekcije skladno s psihoanalizo deluje namreč tako, da drugim posameznikom nezavedno pripisujemo lastne lastnosti, občutke in vedenja. Da torej na druge ljudi projiciramo/zrcalimo nekaj, kar je pravzaprav naše in ne njihovo. Prav tako tudi starši pogosto nezavedno projiciramo svoje želje, pričakovanja, nerealizirane ambicije ali strahove na svoje otroke, ki te ponotranjijo do te mere, da se ne zavedajo več, da ne gre za njihove lastne zadeve. Otrok tako navidezno izbere določen instrument, šolo, hobi, prijatelja, v resnici pa gre za projicirano izbiro staršev.

Človeška ogledala izpostavi tudi humorni rek, ki ga večkrat citira meni ljuba oseba in pravi nekako takole: “Če ti nekdo reče, da si osel, ga ignoriraj, če ti to povedo trije, se poglej v ogledalo.” Rek izpostavi odsev nas samih v očeh drugih. Drugi ljudje s svojim načinom delovanja, izjavami, čustvovanjem nenehno zrcalijo naša delovanja, čustvovanja, nas same. Ali uspemo videti lasten odsev v drugih? Nam je všeč kar vidimo, kar nam sporočajo? Drugi nam nenehno nudijo možnost da se realneje uvidimo, spoznamo in če želimo tudi spremenimo. Hesse izpostavlja, da je bistvo življenja prav spoznanje samega sebe in naš odsev v drugih nam to olajša.

Odlično zloščeno ogledalo so lastni otroci. V njih se pogosto potencirano zrcalijo nekatere naše lastnosti, ki so nam lahko všeč ali pač ne. Včasih to težko uvidimo, ker smo se v času otrokovega odraščanja, ko se te lastnosti pri otroku razbohotijo v vsej svoji veličini, mi sami lahko že spremenili, ampak ob iskrenem razmisleku hitro prepoznamo naša lastna četudi pretekla ravnanja. Za priložnost uvida in posledičnih morebitnih sprememb, ki nam jih nudijo lastni otroci, smo lahko iskreno hvaležni, le redko dobimo tako čisti odsev nas samih.

Zelo pogosto nas znervirajo starši, pri tem le težko uvidimo, da nas motijo lastnosti, ki jih imamo tudi mi sami in ki so nam jih najpogosteje posredovali kar oni. Vpogled v to, kaj se dogaja je izdatno olajšan, če vzamemo pod drobnogled sorojence. Pri drugih prej in lažje uvidimo določene lastnosti. In če v delovanju brata ali sestre prepoznamo zametke delovanja, ki nas motijo pri lastnih starših, je zelo velika verjetnost, da so zametki teh delovanj, razmišljanj in čustvovanj tudi pri nas samih. Morda v nekoliko spremenjeni ali zamaskirani obliki, toda pogosto so tam nekje.

Ogledala, ki nam jih dnevno nastavljajo drugi, odblesk, tudi če nam ni po godu, ponuja možnost uvida in osebne preobrazbe. Bolj ko se zavedamo medsebojnih zrcaljenj, bolje razumemo sebe, soljudi in dinamike medosebnih odnosov. Tisti z velikim egom, torej zelo egocentrični, vase zaverovani ljudje, težje v drugih ljudeh uzrejo sebe, zato negativne misli in čustva, ki jih sproža sogovornik ali sogovornica usmerijo v napačno smer - stran od sebe in v človeka, ki mu nudi ogledalo. S tem pa zamudijo dragoceno možnost uvida v lasten ustroj in morebitne spremembe.


Preberite še


Najbolj brano