Evrovizija ni več nedolžen "treš" spektatkel

Evrovizija je bila dolga desetletja eden redkih evropskih ritualov, pri katerem smo se vsi hkrati pretvarjali, da smo kulturno odprti. Finci so opletali s spolovili, Moldavci so na oder spravili upokojenko z gigantskim bobnom, Britanci pa tradicionalno preizkušali meje obupnega. In ravno v tem je bila lepota Evrovizije. V tem bleščečem, kičastem, pogosto katastrofalnem spektaklu evropskega "treša", ki je bil tako absurden, da je postal skoraj ganljiv.

Evrovizija nikoli ni bila visoka umetnost. Bila je evropski semenj ničevosti. Tri ure vrhunskih svetlobnih efektov, dima, generičnih refrenov in pevcev, ki so nas s smrtnim obrazom prepričevali, da je njihov komad o "ljubezni", čeprav je zvenel kot demo verzija za Lidlovo poletno akcijo napihljivih flamingov. Ampak ravno zato smo jo gledali. Ker je bila zabavna. Ker si se lahko ob njej smejal, navijal, se zgražal in istočasno požvižgaval refren nekega domnevno neposlušljivega umotvora iz Litve.

Potem pa je prišla realnost. In kot vedno, je uničila zabavo.

Težko je namreč pošiljati "douze points", medtem ko država, ki sodeluje na tekmovanju, bombardira Gazo, pobija civiliste in vsak dan sproti dokazuje, da mednarodno pravo obstaja predvsem kot literarna zvrst. Še težje pa je poslušati Evropsko radiotelevizijsko zvezo, ki nas že leta prepričuje, da je Evrovizija "apolitičen dogodek". Seveda. Tako apolitičen kot Hitlerjeve olimpijske igre.

Ko je Rusija napadla Ukrajino, je bila izključitev hitra, odločna in moralno pravilna. Ko Izrael spreminja Gazo v pokopališče otrok, pa EBU nenadoma odkrije kompleksnost geopolitike, pomen dialoga in čar univerzalne povezanosti skozi glasbo. Očitno obstajajo trupla prve in druge kategorije. Nekatera so dovolj fotogenična za sankcije, druga pa zgolj neprijetna motnja med refrenom in oglasnim blokom.

Zato je bila odločitev RTV Slovenija, da letošnjo Evrovizijo bojkotira, ena redkih stvari, ob katerih človek ni dobil občutka, da živi v popolnoma ciničnem svetu. Za spremembo smo se postavili na pravo stran zgodovine. Ne zato, ker bi s tem ustavili vojno ali zamajali EBU, ampak zato, ker obstajajo trenutki, ko je pomembno vsaj to, da ne sodeluješ pri predstavi. Tudi če je predstava zavita v bleščice in jo spremlja plesalec, oblečen v fluorescentnega kentavra.

Odzivi nekaterih predstavnikov EBU, češ da Slovenije tako ali tako nihče ne bo pogrešal, pa povedo predvsem nekaj o njih samih. Res je, Slovenija Evroviziji ni dala ravno glasbenega ekvivalenta Beethovna. Dala pa ji je Duo Platin, buh pomagej. Dala ji je Narodnozabavni rock, ob katerem se človek vpraša, ali bi morale določene melodije urejati ženevske konvencije. In seveda Karmen Stavec, ki še danes ostaja nekakšen jedrski odpadek slovenskega popa: nevaren, a očitno večen.

Toda v tem je poanta Evrovizije. Nihče ni premajhen, preveč absurden ali preveč "treš", da ne bi smel sodelovati. Evrovizija je bila vedno zatočišče evropske bizarnosti. Demokratični festival slabih odločitev. Prostor, kjer je lahko neka država tri minute zelo resno predstavljala etno-tehno balado o notranji bolečini, medtem ko je v ozadju človek v opravi vesoljskega volka igral violino, ki sploh ni bila priključena.

Morda je zato letos nekoliko škoda, da nismo imeli niti Eme, tega malega festivala estetskih zločinov v našem slovenskem peskovniku. Slovenija je pri Emi vedno delovala kot država, ki si ne zna povsem odgovoriti, ali bi rada bila Stockholm ali praznik refoška v Marezigah. In ravno zato je bila tako zabavna. Ker je v vsej tej nerodnosti obstajalo nekaj iskreno slovenskega. Nekaj samoironičnega, čeprav nehote (ne, Štras ... ne ti). Medtem ko druge države na Evrovizijo pošiljajo profesionalno zapakirane proizvode glasbene industrije, smo mi pogosto delovali kot narod, ki je pet minut pred oddajo ugotovil, da bi bilo mogoče vseeno dobro poslati nekoga na oder.

In vendar - prvič po dolgem času odsotnost ni delovala kot poraz. Delovala je kot minimum dostojanstva.

Kajti Evrovizija je lahko še tako zabaven cirkus evropskega "treša", še tako prijetno zatočišče kiča, ironije in glasbenih katastrof - toda obstaja meja, ko reflektorji postanejo prešibki, da bi preglasili slike mrtvih otrok. In ko se to zgodi, tudi najbolj nalezljiv refren zveni samo še kot zelo drag soundtrack za kolektivno moralno odpoved Evrope. •