Namerno diskriminirani okuženi v domovih ostarelih
Epidemija je razgalila odnos odločevalcev in zdravništva do najranljivejših - nemočnih in bolnih v domovih za ostarele. Že prej so domovi postajali negovalne bolnišnice, v epidemiji jih je v to ob vladi sililo zdravništvo, češ da okuženi brez zapletov ne sodijo v bolnišnice. Hkrati so bile za epidemijo pripravljene postelje na intenzivnih negah bolnišnic delno ali ponekod sploh ne zasedene; na vrhuncu in v covid oddelkih polne le 35-odstotno. Ob tem so povsod zamrznili večino preostalega zdravljenja. Ostareli oboleli v domovih pa so umirali, okužba se je širila tudi med tam zaposlenimi.
Izgovor politike in odločevalcev, da nihče ni pričakoval, da bodo žrtve epidemije zlasti ostareli v domovih starostnikov, ni verodostojna. Politika in z njo vsakokratna vlada s parlamentom ter zdravstveni ministri že petnajst let obljubljajo zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta je vsakič med prioritetami in nato pristane na stranskem tiru. Že leta ignorirajo opozorila stroke v skupnosti socialnih zavodov in vodstev domov, da akutno primanjkuje usposobljenega negovalnega in zdravstvenega kadra, da so razmere za delo težke, plače slabe, dejavnost neurejena. Noben dom tudi nima redno zaposlenega družinskega zdravnika s polnim delovnim časom. V Sloveniji ni zdravnikov geriatrov. Na pragu epidemije so bili vsi domovi brez zaščitne opreme, za ta opozorila pa pristojni dolgo gluhi. Tudi zato so nekateri domovi žarišča okužb.
Dogajanja in odločitve v epidemiji potrjujejo, da so za politiko, državo in dobršen del zdravništva ostareli oboleli domski stanovalci drugorazredni državljani, diskriminirani in neenakovredni v zdravljenju. Čeprav že desetletja plačujejo prispevek za zdravstvo in so zdravstveno zavarovani.
Zdravstveni minister Gantar te razmere že leta dobro pozna. Že pred leti je kot minister obljubljal sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi razrešil večino zdaj nakopičenih problemov. Že tedaj je njegov osnutek zakona obležal v predalu. Ko je zdaj prevzel to funkcijo, so njegova navodila in javna sporočila glede obolelih okuženih domskih stanovalcev pritrjevala mnenju zdravništva: zanje, ko ni zapletov, morajo poskrbeti znotraj domov! Uradno navodilo narekuje, da morajo domovi zagotoviti izolacijo in ločevanje okuženih stanovalcev od zdravih, vzpostaviti cono za zdrave, cono za tiste, ki morajo v izolacijo in na opazovanje, ali bodo zboleli, in cono za že obolele okužene. Ob tem niti ni treba vsakega sproti testirati za covid-19, zadoščajo tipični znaki bolezni! Minister in njegovi sodelavci dobro vedo, da je večina domov neustrezno grajena in v njih ni mogoče vzpostaviti fizično ločenih oddelkov z dostopi, da so prenatrpani, da nimajo dovolj zaposlenih in zaščitne opreme ...
Trditve zdravništva, da ostareli okuženi s sars-cov2 ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja, so zelo nestrokovne. Celo nevarne. Zato, ker gre za povsem novo bolezen z množico neznank, z različnimi poteki, za katere vzroki niso ugotovljeni in za bolezen z bliskovitimi spremembami. Zdravniki iz infekcijske klinike, ki imajo edini v Sloveniji že izkušnje s to boleznijo, navajajo, da se lahko stanje v pičli uri drastično poslabša iz blage oblike v smrtno nevarno, ko je nujen takojšen priklop na respirator v intenzivni negi.
Ni pa bilo zavračanje sprejemanja ostarelih okuženih bolnikov v ptujski bolnišnici edini tak primer pri nas. Bil je le najbolj surov, odkrito neetičen in protestni odziv na odločitev ministra Gantarja v zvezi s preprečevanjem širjenja domske okužbe na tamkajšnjem območju. Že pred tem so iz nekaterih bolnišnic že vnaprej načeloma zavračali sprejem okuženih ostarelih domskih stanovalcev brez zapletov, a bolj prikrito in le v obliki trditev, kako ti bolniki res ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja in samo zaradi okužbe ne morejo zasedati postelj, ki so nared za življenjsko ogrožene v primeru eksplozije epidemije! Večina bolnišnic je delala le v polovičnem obsegu in je lahko zamrznila glavnino rednega dela ter veliko zaposlenih poslala na koriščenje prostih ur in dopust. Kar ni nič narobe, a v covid klinikah in bolnišnicah so med tem izgorevali, prav tako zaposleni v okuženih domovih ostarelih. Ostale bolnišnice pa so le mirno čakale, da epidemija mine in ne bo zahtevala sprejemov na njihovih intenzivnih oddelkih. V dvanajsturnih delovnikih pa so garali na ljubljanski infekcijski kliniki in na intenzivnem oddelku v Mariboru ter na Golniku. Že to, da so bili prisiljeni intenzivne postelje ponuditi tudi v celjski bolnišnici okuženim teže obolelim iz šmarskega doma upokojencev, je v večini drugih bolnišnic in v zdravništvu zbudilo nelagodje in jih še bolj gnalo v ponavljanje sporočila, kako okuženi ostareli brez zapletov res ne sodijo v bolnišnice. Oziroma, natančneje: naj zanje skrbi osebje v domovih, ki naj samo presoja resnost težav in naj primerno ukrepa. Ker pa so nekateri domovi postali nevarna žarišča okužb, so jim po odredbi ministrstva le zagotovili pomoč zdravstvenih delavcev iz okoliških ustanov. So pa na vrhuncu epidemije tudi na peščici covid oddelkov bile intenzivne bolnišnične postelje zasedene le 35-odsotno. Kar je sicer spodbudno, a nerealno, če bi smeli biti pod bolnišnično skrbjo v večji meri oboleli okuženi domski stanovalci.
Dogajanja in odločitve v tej epidemiji potrjujejo, da so za politiko, državo in dobršen del zdravništva ostareli oboleli domski stanovalci bolniki drugorazredni državljani, namerno diskriminirani in neenakovredno obravnavani v procesu zdravljenja. Čeprav že desetletja plačujejo prispevek za zdravstvo in so zdravstveno zavarovani. Da družbi ves čas dajejo vse, kar morajo in kar lahko. Sreča v nesreči je, da 90 odstotkov domov ostarelih ni okuženih. Če bi bil odstotek okuženih domov višji, bi epidemija terjala občutno več smrti in se zdaj nihče ne bi mogel hvaliti, da je Slovenija glede ukrepov za obvladovanje okužb med najuspešnejšimi državami na svetu.