Ko bodo bolnišnice brez sester, bo prepozno

Že leta so bob ob steno opozorila stroke za zdravstveno nego, da zaradi pomanjkanja tega kadra ponekod že krčijo bolnišnične oddelke, nekatere bo treba zapreti. Pomanjkanje lahko povzroči kolaps bolnišnic že v novem valu epidemije, ki se je že začel. Da politiki opozoril ne jemljejo resno, je krivo to, da ti zaposleni praviloma ne stavkajo, ker bi bili med stavko prav bolniki, ki jih negujejo, najbolj prizadeti. Če pa bi jim, podobno kot so zdravnikom, doslej že nekoliko popravili plače, ne bi množično bežali v lažje delo in čez mejo, kjer je plača vsaj dvakrat višja.

Vsakdo dela za denar, ne glede na to, kako visoko delovno ozaveščen in prizadeven je. Oboje je že postalo redka odlika oziroma dodana vrednost. Le redki delodajalci in nadrejeni dodatno nagrajujejo trud in posebne uspehe ... Seveda so tudi še takšni, jih je pa pri nas izjemno malo. Imajo pa takšna podjetja velik sloves in tudi zelo obetavni mladi kadri se trudijo v takih okoljih dobiti priložnost, da bi se lahko izkazali. Žal je pri nas razgledanih in senzibilnih menedžerjev le za vzorec in skoraj ne v javnih službah, še manj v zdravstvu.

Zdravja se ne da kupiti z denarjem. Tudi ne z vplivom ali s podkupovanjem. Ko si bolan, je pomembno le, ali, kdo in kako te zdravi. Ali je upati, da se bo vse dobro izteklo. K temu pripomoreta primerna nega in oskrba, ki jo lahko nudijo le usposobljeni in zadovoljni zdravstveni delavci.

V javnem sektorju je nagrajevanje birokratsko predpisano z vsemi mogočimi parametri, najpogosteje z uravnilovko, spremembe so redke in počasne. Razen, kadar zdravniki stavkajo. Tem je med redkimi v javnem sektorju še skoraj zmeraj doslej uspelo uveljaviti svoje zahteve. Sestre so v zadnjih letih morda dvakrat celo stavkale, a delo ni zastalo in je bil tudi zato izkupiček sramotno slab.

Res je sicer tudi, da so v vseh sferah in poklicih redki delavci pri delu zelo zavzeti, dosledni in premorejo visoko stopnjo odgovornosti. Več je takšnih, ki nenehno preračunavajo, kaj se jim najbolj splača. Raste tudi množica takih (v vseh poklicih in zlasti na delovnih mestih, kamor so uspeli prilesti po zvezah in na etično sporne načine), ki se znajo mojstrsko izgovarjati, da česa ne znajo, da niso še nikoli česa delali in jih je zato nekih zadolžitev strah ... Ne le v tujini, tudi pri delodajalcu, ki dobro ve, kaj je potrebno, obvezno in samoumevno in kaj ne, bi delavec, ki se venomer skuša delu izogibati z vsemi mogočimi izgovori, hitro pristal na cesti. Pri nas pa sta očitno še najbolj izgubili vrednost delovna prizadevnost in samoiniciativnost, da pridnosti posebej niti ne omenjamo.

So pa prav prizadevnost, prijaznost, požrtvovalnost in odgovorno delo temeljne in še vedno tudi pričakovane odlike v poklicu medicinske sestre vseh stopenj izobrazbe. A kaj naj s s temi vrednotami počne, če zanje in za svoje brezhibno opravljeno delo ni primerno stimulirana? Ker je preslabo plačana, se ozira za delom drugje. Zato sestre odhajajo v tujino ali vsaj v poklice v trgovski dejavnosti in v gostinstvu, kjer jim je prihranjen vsaj nočni turnus.

Delovno mesto medicinske sestre, zlasti negovalke s srednjo izobrazbo, čeprav velja tudi za preostale stopnje, je že leta v večini bolnišnic eno najbolj želenih in potrebnih. Je pa prav ta poklic že pred časom pristal v skupini najbolj deficitarnih. Kako tudi ne, saj je v očeh mladih to zelo naporen poklic z velikimi obremenitvami, s stresnim delom v treh izmenah, kar vse stopnjuje napor. Zato je že med poklici, ki hitro izginjajo; skupaj s čevljarji, mizarji, tapetniki, drvarji, hišniki ... Za krono vsega tega so tudi plače nekaj srednjega, celo podpovprečne. Kar se je znova jasno potrdilo, ko je vlada odmerjala in izplačevala covidne dodatke. In to ne upoštevaje dejstvo, da so ravno medicinske sestre imele največ in najdlje vsak dan opraviti z bolniki na covidnih oddelkih. Prav ta kader je moral najdlje v svoji izmeni (nepretrgoma štiri, pet ali šest ur) trpeti žejo, lakoto in zadrževati potrebo, ker so bili oblečeni v nepredušne zaščitne skafandre in prav zato niso smeli z oddelka, ne glede na to, ali so bili že povsem dehidrirani in ali jih je še tako tiščalo na potrebo.

Problem pomanjkanja medicinskih sester pri nas je star že več kot samostojna država Slovenija. Noben politik v zdravstvu pa se ga doslej ni zares korenito lotil. Problem je še iz nekdanje Jugoslavije. K sreči pa so bile takrat slovenske bolnišnice privlačne za mlade medicinske sestre iz drugih delov Jugoslavije, saj je uživala sloves male Švice, bila je najbolj razvita, standard in plače so bili višji kot drugod ... Ljubljanskega Kliničnega centra ne bi odprli, če za delo v njem ne bi množično uvozili medicinskih sester z Balkana. Podobno so enake težave reševale še druge slovenske bolnišnice. K sreči jim je tedaj uspelo dobiti vsaj nekaj tega kadra, ki je tu ostal in si ustvaril dom ter družino. Tudi dandanes mlade medicinske sestre z Balkana iščejo službo v tujini, a že dolgo ne v Sloveniji. Zato ne, ker so tu plače mnogo nižje kot v Švici, Avstriji, Nemčiji ..., delo pa napornejše, ker jih je pri nas povsod premalo in morajo zato več delati kot drugod.

Vsega tega odločevalci nekako nočejo slišati. Če bi, se ne bi tako zagreto ubadali zlasti s spornimi in dobičkonosnimi posli, tudi zakonodaje ne bi skušali spreminjati tako, da bi bila prilagojena ozkim interesom. Tudi denar bi razumneje razdeljevali in ne bi pričakovali nagrad zase za vsako figo in povsod. Če bi bili dovolj modri in bi zmogli pogled malce bolj v prihodnost, bi vedeli, da bodo slej ko prej sami ali njihovi bližnji nujno potrebovali zdravstveno oskrbo v kakšni bolnišnici. Ko pa zboliš, je vse drugače. Takrat tudi denar izgubi svoj blišč. Takrat marsikdo ni (več) tako vpliven, kot je bil prej ali kot zase meni, da je.

Zdravja se ne da kupiti z denarjem. Tudi ne z vplivom ali si ga pridobiti s podkupovanjem. Ko si bolan, je pomembno le, ali, kdo in kako te zdravi in ali je realno upati, da se bo vse dobro izteklo. K temu pripomoreta primerna nega in oskrba, ki jo lahko nudijo le usposobljeni in zadovoljni zdravstveni delavci.


Preberite še


Najbolj brano