Je bolj kot zavarovanje pomembna politika?

Ko gre za kakršne koli obvezne dajatve, so vselej najbolj glasni in najbolj pametujejo tisti, ki bi jih zlahka plačevali. Gre za politike, poslance, svetnike, vodje strank, delodajalce in vse, ki se grebejo za dodatnimi zaslužki. Nikogar od njih ne zanima, kaj menijo upokojenci s pičlimi pokojninami in delavci s podpovprečnimi plačami. Zato vsakič znova višina dajatve pristane na nekem pavšalu, v stvarnem denarju enakem za vse. Tudi zdaj naj bi ta nadomestna dajatev za zdravstvo znašala za vse enako - 29 evrov.

A 29 evrov je za nekoga že premoženje, za koga drugega pa zanemarljiv drobiž. Zaskrbljujoče je, da pri nastalem predlogu glavnina koalicije vztraja kljub hkrati že znanim prvim izračunom. Ti opozarjajo, da bo zaradi take dajatve v zdravstveni blagajni že po prvem letu uveljavitve zmanjkalo kar 70 milijonov evrov! Ob tem finančni minister že vnaprej zavrača sleherno možnost, da bi zato za poplačilo ogromnega primanjkljaja dodatni denar za zdravstvo moral zagotoviti državni proračun! Če torej državni proračun primanjkljaja ne bo poplačal, je že vnaprej več kot jasno, da bo tudi v zdravstveni blagajni ogromen primanjkljaj, ki bo nastal celo povsem zavestno! Za to bodo resnično krivi tisti poslanci, ki in če bodo tak zakon sprejeli. A kaj, ko se jim zaradi tega ne bo prav nič zgodilo in jim tudi povzročene krivde - izgube - ne bo treba poravnati iz njihovih žepov! Kar je praksa v nekaterih najbolj razvitih in demokratičnih državah. A se to v Sloveniji ni še nikoli zgodilo. Žal Slovenija ni Finska!

Ker je vse že kristalno jasno, večina ljudi pričakuje, da bo pri poslancih prevladala zdrava pamet in predloga nove dajatve ne bodo sprejeli. Tudi zdravstveni minister jih opozarja, da je sedanji sistem dokaj dober in zagotavlja denar za vse ključne potrebe, zato je treba počakati na njegov novi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Posledice takega neumnega predloga so prav tako že vnaprej jasne: manj bo brezplačnih zdravstvenih storitev in zdravljenja za vse, zlasti za preproste ljudi, ki nimajo denarja za samoplačniške preglede, operacije, fizioterapije in rehabilitacije ... Zato se bo že tako ozka pot do zdravljenja za revnejše še zožila! Tudi čakalne vrste se bodo zaradi zavestno nastajajočega primanjkljaja zelo podaljševale. Kmalu po uveljavitvi tako neumnega predloga bi ljudje na prvi pregled pri specialistih morali, kot zdaj kaže, čakati namesto enega leta vsaj tri, za nekatere operacije pa šest, osem, deset let. Tako bodo preprosti ljudje in vsi s skromnimi dohodki vse bolj bolni in bodo zato pospešeno umirali. Pot do zdravljenja in zdravja bo rezervirana le še za bogate! Je to morda skrivni načrt oziroma ozadje tako neumnih zakonskih predlogov? Da bi se torej na neki način počasi znebili revnih, bolnih, ostarelih in nemočnih ...?!

Ker je že zdaj torej vse kristalno jasno, večina državljanov, ki jim je mar, upa in pričakuje, da bo pri poslancih le prevladala zdrava pamet in predlagane nove dajatve ne bodo sprejeli. Toliko bolj, ker jih tudi sam zdravstveni minister Šabeder zelo resno opozarja, da je že sedanji zdravstveni sistem dokaj dober in zagotavlja denar za vse ključne potrebe in bi nujno morali počakati na njegov skoraj dokončan novi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ta je ena ministrovih najnujnejših obveznosti, česar se dodobra zaveda.

Že preprosti kmečki pameti je ob vsem tem torej vse bolj jasno, da je sedanji predlog o pavšalu škodljiv in ga državni zbor nikakor ne sme sprejeti; ne glede na koalicijske naveze, politična kupčkanja in prekucavanja! Ljudje se resno sprašujejo, zakaj sploh na hitro in na silo uvajati kakršen koli enoviti pavšal, če pa v tej državi ljudje različno dobro zaslužijo. Zato večina pričakuje, da bomo prav vsi za zdravstvo plačevali enak odstotek od pokojnine in plače. Kar je, glede na dohodke, pri vsakomur drugačen znesek v denarju. Je pa to še najbolj pravično, ker ni vseeno, ali imaš 300 evrov pokojnine, 800 evrov plače, ali pa 15.000 evrov prihodkov. Zakaj ne bi vsi za zdravstvo plačevali denimo en odstotek (morda nekoliko manj ali več) od neto dohodka, vključno s honorarji? Tako bi to za revnega upokojenca znašalo največ tri evre, za mezdnega delavca osem, za vodilne in domnevno vrhunske politične kadre pa 150 ali 200 evrov. Kar je pri petnajst in več tisočakih plače zanemarljiva vsota. Za menedžerje v tujini je taka in celo še višja dajatev samoumevna. S takšnim sistemom dajatev pri nas niti primanjkljaja v zdravstveni blagajni v prihodnje ne bi bilo. Če bi spodrezali še korupcijo, bi se javno zdravstvo dobesedno razcvetelo.

Preprosti ljudje, ki jih sicer poslanci pri tako pomembnih odločitvah ignorirajo in zanemarjajo, so vse bolj prepričani, da bi vse pomisleke, ki so že doslej več kot argumentirani, morali poslanci presojati z največjo mero trezne pameti in imeti v rokah meter za pravičnost. Dolžni so odločati za skupno dobro in v korist prav vseh. Za to so bili navsezadnje sploh izvoljeni. Nedopustno bi bilo, da bi v bližnjih mesecih zavestno, zaradi političnega kupčkanja, sprejeli predlog, ki je že v izhodišču izjemno slab in je le plod političnega kompromisa, bo pa večini prebivalstva, če bo uveljavljen, izjemno škodil. Navsezadnje bo najbolj škodil državi in z njo ne tako slabemu sedanjemu javnemu zdravstvenemu sistemu.


Preberite še


Najbolj brano